TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod: (de)kolonizacija kot pereč izziv

Kolonializem in dekolonizacija (še) nista artefakt zgodovine. Po svetu danes obstaja nezanemarljivo število nesamoupravnih ozemelj in (post-)kolonialnih narodov.¹ Bodisi na okupiranem palestinskem ozemlju,² na otoku Nova Gvineja v delu pod indonezijsko upravo³ ali pa na zasedenem ozemlju Zahodne Sahare (angl. Western Sahara, arab.

V pričujočem prispevku obravnavam točno tak primer, in sicer odločanje Sodišča Evropske unije o veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je Evropska unija sklenila s Kraljevino Maroko.⁵ Odločanje Sodišča EU bi vsekakor lahko imelo daljnosežne posledice ne le za zunanje delovanje EU per se, temveč tudi za možnost izvršitve pravice kolonialnih ljudstev do samoodločbe – v tem primeru ljudstva Zahodne Sahare – in na spoštovanje mednarodnega prava s strani EU. Ključno vprašanje, ki ga obravnavam, je, kako Sodišče EU upošteva elemente pravice narodov do samoodločbe v postopku presoje in odločanja o mednarodnih obveznostih EU do Maroka in Zahodne Sahare.

2. Skoraj pol stoletja kršitev pravice do samoodločbe ljudstva Sahrawi

Zahodna Sahara je ozemlje na severozahodu afriške celine. Konec 19. stoletja ga je kolonizirala Kraljevina Španija, nato pa je postalo španska provinca. Španija se je z ozemlja Zahodne Sahare umaknila leta 1975, nakar je Maroko organiziral tako imenovani Zeleni pohod, v katerem je približno 350.000 maroških civilistov vstopilo v Zahodno Saharo in zatrjevalo maroško suverenost nad ozemljem.⁶ Pohod je obsodil Varnostni svet Organizacije združenih narodov in od Maroka zahteval, naj nemudoma poskrbi za umik vseh udeležencev pohoda z ozemlja Zahode Sahare.⁷ Pohodu pa so se uprli tudi v Demokratični arabski republiki Sahara (DARS) in organizaciji Front Polisario (fr. Front populaire pour la libération de la Saguia-el-Hamra et du Rio de oro), kar je vodilo do dolgotrajnega oboroženega spopada z maroškimi oboroženimi silami. Generalna skupščina OZN je organizacijo Front Polisario nato leta 1979 pripoznala kot predstavnico avtohtonega prebivalstva Zahodne Sahare – ljudstva Sahrawi (arab.

Ob posredovanju OZN in v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 690 iz leta 1991 je bila ustanovljena Misija Združenih narodov za referendum v Zahodni Sahari (MINURSO) z mandatom pomagati pri organizaciji referenduma, na katerem bi prebivalci Zahodne Sahare izbirali med neodvisnostjo in priključitvijo k Maroku.¹¹ Referendum še vedno ni bil izveden. Čeprav je minilo že skoraj pet desetletij, odkar je tudi Meddržavno sodišče v Haagu v svojem svetovalnem mnenju o Zahodni Sahari zapisalo, da morajo prebivalci ozemlja uresničiti pravico do samoodločbe v skladu z njihovo svobodno in resnično voljo,¹² Zahodna Sahara do danes ostaja na seznamu nesamoupravnih ozemelj, Maroko še vedno zatrjuje svojo suverenost nad teritorijem, ljudstvo Sahrawi pa upa na izboljšanje pogojev za dosego lastne samoodločbe.¹³

Vlada DARS ima danes sedež v begunskih taboriščih ljudstva Sahrawi v Tindoufu na jugu Alžirije, blizu meje z Marokom in Zahodno Saharo.¹⁴ Večina institucij saharske »države v izgnanstvu« je prav tako v Tindoufu, zlasti v več begunskih taboriščih. Ta sistem begunskih taborišč je eden najstarejših na svetu (že vse od konca leta 1975).¹⁵ Front Polisario upravlja in nadzoruje begunska taborišča v Tindoufu. DARS, entiteta, podobna državi, ima ustavo in različne sklope zakonov, upravlja sodišče in zapor, ima policijo, izdaja pravne odločbe, nadzoruje meje ter ureja zahtevke, povezane z družinskimi zadevami. Njeno upravno središče je Rabouni, kjer so državna ministrstva in terenske pisarne različnih humanitarnih organizacij, ki redno delujejo v taboriščih.¹⁶ Prebivalci begunskih taborišč seveda še vedno upajo na vrnitev v deželo svojih prednikov – Zahodno Saharo – kot državljani neodvisne države.¹⁷

K izboljšanju pogojev za dosego (zunanje) samoodločbe ljudstva Sahrawi na ozemlju Zahodne Sahare lahko, vsaj deloma, pripomore nedavna sodba Sodišča EU v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024.¹⁸

3. Združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario

Leta 2016 je Sodišče EU v zadevi C-104/16 P Svet proti Front Polisario odločilo, da se Pridružitveni sporazum med EU in Marokom (tudi tako imenovani Evro-mediteranski sporazum), ki je začel veljati leta 2000, ne uporablja za ozemlje Zahodne Sahare.¹⁹ Sodišče je s sodbo tako preprečilo ugodnejšo carinsko obravnavo izdelkov, uvoženih iz Zahodne Sahare v EU v okviru omenjenega pridružitvenega sporazuma. V luči onemogočene ugodnejše obravnave sta EU in Maroko leta 2019 sklenila nov sporazum s ciljem izrecno razširiti ugodnejšo carinsko obravnavo iz Pridružitvenega sporazuma med EU in Marokom na izdelke, ki izvirajo z območja Zahodne Sahare. Svet Evropske unije je omenjeni sporazum v imenu EU sklenil s Sklepom Sveta (EU) 2019/217 z dne 28. januarja 2019,²⁰ s čimer je bila tudi uradno dopuščena ugodnejša obravnava zadevnih izdelkov.

Kmalu zatem, aprila 2019, je organizacija Front Polisario na Splošno sodišče vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Sveta EU. Front Polisario je v svoji tožbi trdila, da Svet EU ni spoštoval pravice ljudstva Sahrawi do samoodločbe, kot izhaja iz mednarodnega (običajnega) prava,²¹ saj soglasje prebivalcev Zahodne Sahare za sporazum ni bilo ustrezno pridobljeno s strani EU. Splošno sodišče je temu pritrdilo v sodbi z dne 29. septembra 2021 in Sklep Sveta (EU) 2019/217 razglasilo za ničnega.²² Po razglasitvi ničnosti sta se Evropska komisija in Svet odločila, da sodbo Splošnega sodišča izpodbijata pred Sodiščem EU, kar je vodilo do združene zadeve C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario. Evropska komisija (zadeva C-779/21 P) in Svet (zadeva C-799/21 P) sta v pritožbi Sodišču EU predlagala, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 29. septembra 2021.

3.1. SODIŠČE EU: EU MORA SPOŠTOVATI PRAVICO NARODOV DO SAMOODLOČBE

Sodba Sodišča EU z dne 4. oktobra 2024 v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario je pomembna z več vidikov spoštovanja pravice narodov do samoodločbe in tako presega obseg pričujočega prispevka. V nadaljevanju poudarjam predvsem razlogovanje Sodišča EU pri presoji, ali je bilo soglasje ljudstva Zahodne Sahare za sporazum med EU in Marokom iz leta 2019 ustrezno pridobljeno, saj bi prav slednje razlogovanje Sodišča EU lahko imelo daljnosežne posledice za zunanje delovanje EU v razmerju do Maroka in Zahodne Sahare (in tudi sicer v razmerju do nesamoupravnih ozemelj oziroma (post-)kolonialnih narodov po svetu).

Zunanje delovanje EU mora namreč potekati v skladu z mednarodnim pravom, ki jo zavezuje. Dolžnost spoštovanja pravil in načel mednarodnega prava jasno izhaja iz primarnega prava EU, in sicer iz petega odstavka 3. člena in prvega odstavka 21. člena Pogodbe o Evropski uniji.²³ V skladu s hierarhijo pravni virov v pravnem redu EU spadajo sklenjene mednarodne pogodbe med primarno in sekundarno pravo.²⁴ Posledično bo pomemben element presoje veljavnosti sklenjenih mednarodnih sporazumov med EU in tretjimi državami tudi vprašanje, ali je EU sporazum sklenila v skladu z mednarodnim pravom – kot to zahteva primarno pravo EU. Če ni tako, se veljavnost takega sporazum lahko izpodbija pred Splošnim sodiščem oziroma Sodiščem EU.²⁵

Splošno sodišče EU je v sodbi z dne 29. septembra 2021, zoper katero sta Evropska komisija in Svet vložili pritožbo, v zvezi z Zahodno Saharo opozorilo, da je za EU bistveno, da v svojih odnosih z Marokom spoštuje »ločen in poseben« status tega ozemlja. Splošno sodišče EU je nato na podlagi pravice narodov do samoodločbe izpeljalo jasno, natančno in brezpogojno obveznost za zunanje delovanje EU v odnosih z Marokom: zagotoviti, da ljudstvo Zahodne Sahare privoli v sporazume, ki se uporabljajo na zadevnem ozemlju.²⁶ Do tega zaključka je senat prišel na podlagi Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (zlasti 34. do 36. člena) in navedel, da je treba, kadar dvostranski sporazum Zahodni Sahari nalaga obveznosti, izrecno pridobiti tudi soglasje ljudstva Zahodne Sahare (ljudstva Sahrawi) za veljavnost takega sporazuma po mednarodnem pravu.²⁷

V pritožbi pred Sodiščem EU je Svet trdil, da je v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče EU ugotovilo, postopek posvetovanja med maroškimi organi in »zadevnim prebivalstvom« na ozemlju Zahodne Sahare na eni strani ter Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje na drugi strani zadostna podlaga za pridobitev soglasja Zahodne Sahare. V posvetovanjih so sodelovali prebivalci, ki trenutno prebivajo na ozemlju Zahodne Sahare, ne glede na to, ali pripadajo avtohtonemu ljudstvu tega ozemlja ali ne.²⁸ V nadaljevanju je Svet tako navedel, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je presojalo spoštovanje pogoja pridobitve »soglasja« prebivalcev nesamoupravnega ozemlja, kot je Zahodna Sahara.²⁹ Po mnenju Sveta je bilo pogoju pridobitve soglasja s takim posvetovanjem zadoščeno.

Za rešitev spora je Sodišče EU moralo ugotoviti dvoje:

1. kdo so upravičeni subjekti, ki smejo izraziti soglasje kot predstavniki Zahodne Sahare ter
2. kako lahko institucije EU pridobijo soglasje Zahodne Sahare in s tem ljudstva Sahrawi, ki še ni izvršilo svoje pravice do notranje oziroma zunanje samoodločbe, vendar bodo nanj vplivali mednarodni sporazumi, ki jih sklene EU.

3.2. SUBJEKTI, KI SO UPRAVIČENI PODATI SOGLASJE KOT PREDSTAVNIKI ZAHODNE SAHARE

Sodišče EU je najprej poudarilo, da je po izbruhu oboroženega spopada med Marokom in Front Polisario v sedemdesetih letih 20. stoletja velik del prebivalstva Zahodne Sahare našel zatočišče na ozemlju sosednje države Alžirije.³⁰ Predstavnik Front Polisario je na obravnavi pred Sodiščem tudi navedel, ne da bi mu v zvezi s tem kdo oporekal, da od skupno približno 500.000 pripadnikov ljudstva Sahrawi danes približno 250.000 pripadnikov živi v begunskih taboriščih v Alžiriji, četrtina na območju Zahodne Sahare, ki je pod maroškim nadzorom, preostala četrtina pa živi drugje po svetu. Sodišče EU je na podlagi tega zaključilo, da večina trenutnega prebivalstva Zahodne Sahare dejansko ni del ljudstva, ki ima pravico do samoodločbe, tj. ljudstva Zahodne Sahare – Sahrawi. To ljudstvo (in ne prebivalstvo tega ozemlja na splošno), ki je večinoma razseljeno, tako ostaja edini nosilec pravice do samoodločbe glede ozemlja Zahodne Sahare.³¹

Glede na to, da sta Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje v tem primeru izvedli postopek posvetovanja zgolj z »zadevnim prebivalstvom«, ki zajema prebivalce, ki trenutno prebivajo na ozemlju Zahodne Sahare, ne glede na to, ali pripadajo ljudstvu Sahrawi ali ne, je Sodišče EU pritrdilo razlogovanju Splošnega sodišča EU, da prek omenjenega postopka posvetovanja soglasja »ljudstva« nesamoupravnega ozemlja Zahodne Sahare ni mogoče pridobiti.³²

Taka odločitev Sodišča EU ima daljnosežne posledice za ljudstvo Sahrawi, saj pomeni opolnomočenje njihove pravice do samoodločbe.³³ Kljub svetovalnemu mnenju Meddržavnega sodišča o Zahodni Sahari v mednarodni skupnosti namreč še vedno ni mogoče opaziti nedvoumnega soglasja, oziroma večkrat je postavljeno pod vprašaj, kdo je subjekt, ki lahko danes izvrši samoodločbo na tem ozemlju – trenutno tam živeče (predvsem maroško) prebivalstvo, ali ljudstvo Sahrawi, ki je v veliki večini razseljeno na območjih onkraj Zahodne Sahare.³⁴ V luči sodbe Sodišča EU vsaj za zunanje delovanje EU to ne bi smelo biti več vprašljivo: pravica do samoodločbe na ozemlju Zahodne Sahare pripada ljudstvu Sahrawi in le akt izvršitve samoodločbe pripadnikov tega ljudstva bo imel pravne učinke za razmerje EU do Maroka ter zadevnega nesamoupravnega ozemlja.³⁵

3.3. VPRAŠANJE USTREZNO PRIDOBLJENEGA SOGLASJA »PREBIVALSTVA« ZAHODNE SAHARE

Sodišče EU je na tej točki vnovič izpostavilo, da postopka posvetovanja med trenutno tam živečimi prebivalci ozemlja in maroškimi oblastmi na eni strani ter Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje na drugi ne moremo šteti za primeren način za pridobitev soglasja ljudstva Sahrawi za izvajanje mednarodnih pogodb v Zahodni Sahari. Hkrati je Sodišče EU navedlo, da delno sicer pritrjuje pritožnikoma, Evropski komisiji in Svetu, v delu, v katerem trdita, da izvajanje sporazuma iz leta 2019 med EU in Marokom ne ustvarja pravnih obveznosti per se za ljudstvo Sahrawi kot subjekta mednarodnega prava. Sodišče EU je slednje podkrepilo z razlago, da s sklenitvijo sporazuma EU ne priznava zatrjevane suverenosti Maroka nad Zahodno Saharo, poleg tega pa se sporazum uporablja le za proizvode s poreklom iz delov Zahodne Sahare, ki so pod nadzorom carinskih organov Maroka. Sporazum naj ne bi preprečeval EU, da po potrebi določi ločeno ureditev, ki bi se uporabljala za proizvode s poreklom iz delov Zahodne Sahare, ki niso pod nadzorom teh organov, oziroma za proizvode s poreklom s tistega ozemlja Zahodne Sahare, ki ga nadzoruje Front Polisario. V luči dejstva, da sporazum ne določa obveznosti per se za ljudstvo Sahrawi, je Sodišče EU ugotovilo, da je Splošno sodišče EU posledično zmotno presodilo, da mora biti soglasje Zahodne Sahare k zadevnemu sporazumu izrecno podano.³⁶

S tem Sodišče EU vendarle ni ugodilo zahtevku pritožnikov, da se sodba Splošnega sodišča EU razveljavi. Slednje ni presenetljivo, saj iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da napačna uporaba prava v obrazložitvi sodbe Splošnega sodišča EU ne vodi nujno do njene razveljavitve, če je mogoče najti druge pravne razloge za utemeljenost izreka sodbe.³⁷ Posledično je Sodišče EU nadaljevalo presojo, ali morda kljub temu obstaja drugačna utemeljitev za razlago, da soglasje ljudstva Sahrawi v danem primeru ni bilo ustrezno pridobljeno v skladu s standardi mednarodnega prava, ki zavezujejo EU.

Na podlagi sodbe Stalnega meddržavnega sodišča v Haagu z dne 7. junija 1932 v zadevi Free Zones of Upper Savoy and the District of Gex je Sodišče EU odločilo, da mednarodno običajno pravo ne izključuje možnosti, da se soglasje v nekaterih okoliščinah domneva – tudi v primeru nesamoupravnih ozemelj.³⁸ Soglasje takega ljudstva k mednarodnemu sporazumu, kjer ima status tretje osebe in ki se uporablja na ozemlju, na katero se nanaša njegova pravica do samoodločbe, naj bi se po prepričanju Sodišča EU lahko domnevalo ob izpolnjenih dveh pogojih:

1. sporazum ne določa obveznosti za to ljudstvo in
2. ljudstvo mora od morebitnega izkoriščanja naravnih virov ozemlja pridobiti posebno, oprijemljivo, znatno in preverljivo korist, ki je sorazmerna s stopnjo tega izkoriščanja.³⁹

V postopku presoje, ali Sporazum med EU in Marokom iz leta 2019 izpolnjuje te pogoje (in torej lahko EU domneva, da ljudstvo Sahrawi z njim soglaša), je Sodišče EU odločilo, da ni tako. Iz sporazuma naj namreč ne bi izhajala nobena korist za ljudstvo Sahrawi, ki bi ustrezno pripomogla k njegovi blaginji in dobrobiti. Slednje je mogoče razbrati celo iz odgovorov Evropske komisije na vprašanja Sodišča EU med obravnavo. Namen tega sporazuma torej ni podeliti pravice ali bonitete ljudstvu Sahrawi, saj je Maroko tista stranka, ki je upravičena do ugodnejše carinske obravnave, ki bi jo EU na podlagi sporazuma dodelila izdelkom s poreklom iz delov Zahodne Sahare pod maroškim nadzorom. Sodišče EU je nato zaključilo, da v takih okoliščinah soglasja ljudstva Sahrawi ni mogoče domnevati za uporabo zadevnega sporazuma na ozemlju Zahodne Sahare, pritožbene razloge Evropske komisije in Sveta pa je zavrnilo kot neutemeljene in tako potrdilo sodbo Splošnega sodišča EU z dne 29. septembra 2021.⁴⁰

Opombe:

*Ta prispevek je rezultat izključno avtorjevega osebnega raziskovanja iz časa pred pričetkom dela na Sodišču Evropske unije. Ne odraža stališč Sodišča Evropske unije, ne zavezuje Sodišča Evropske unije, niti ga ni mogoče pripisati Sodišču Evropske unije ali kateri koli drugi instituciji Evropske unije

¹ M. Fajdiga in drugi, nav. delo, str. 207–230; U. Demšar in drugi, nav. delo (2018), str. 9–11; za podrobnejši prikaz elementov pravice narodov do samoodločbe glej tudi: E. Petrič, nav. delo; Natali Gak, nav. delo.
² Glej na primer nedavno svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o Pravnih posledicah politik in praks Izraela na okupiranem palestinskem ozemlju, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom (Legal Consequences arising from the Policies and Practices of Israel in the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, Advisory Opinion, General List No. 186, 19. julij 2024), točke 230–243.
³     A. K. Coleman, nav. delo, str. 63–65; Free West Papua Campaign, Home.
⁴     United Nations, The United Nations and Decolonization, Western Sahara.
⁵     Sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024.
⁶    S. M. Omar, nav. delo, str. 49; S. Allen in J. Trinidad, nav. delo, str. 10–11; M. Ghaedi, nav. delo; M. M. Lakhal in M. Amroun, nav. delo, str. 241.
⁷    Varnostni svet OZN, Resolucija 380 (1975), S/RES/380(1975), 6. november 1975, točke 1–3.
⁸   Generalna skupščina OZN, Resolucija 34/37, A/RES/34/37, Question of Western Sahara, 21. november 1979, točka 7.
⁹    Prav tam, točka 5; glej tudi: Generalna skupščina OZN, Resolucija 35/19, A/RES/35/19, Question of Western Sahara, 11. november 1980, točke 1–4.
¹⁰ Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) v združeni zadevi T 344/19 in T 356/19 Front Polisario proti Svetu z dne 29. septembra 2021, točka 6.
¹¹ Varnostni svet OZN, Resolucija 690 (1991), S/RES/690(1991), The Situation Concerning Western Sahara, 29. april 1991, točka 4; MINURSO, United Nations Mission for the Referendum in Western Sahara, Mandate; A.-M. Gardner, nav. delo, str. 116.
¹²  Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, točka 162.
¹³ Tudi Generalni sekretar OZN António Manuel de Oliveira Guterres je leta 2023 v svojem poročilu o Zahodni Sahari poudaril potrebo po sodelovanju med vsemi akterji za izvršitev pravice Zahodne Sahare do samoodločbe: Varnostni svet OZN, Situation concerning Western Sahara – Report of the Secretary-General, S/2023/729, 3. oktober 2023, točka 91.
¹⁴   S. Boulay in M. O. A. Meidah, nav. delo, str. 177; A. Wilson, nav. delo, str. 134.
¹⁵   E. B. Tirado, nav. delo, str. 44.
¹⁶   Acaps, nav. delo, str. 2.
¹⁷   L. Villalón in I. B. da Silva, nav. delo, str. 335.
¹⁸ Sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024.
¹⁹ Evro-mediteranski pridružitveni sporazum med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Kraljevino Maroko na drugi strani, UL L 242, 19. september 2005, str. 36: sodba Sodišča (veliki senat) v zadevi C-104/16 P Svet proti Front Polisario z dne 21. decembra 2016, točka 132.
²⁰ Sklep Sveta (EU) 2019/217 z dne 28. januarja 2019 o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o spremembi protokolov 1 in 4 k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani, Uradni list EU L 34/1, 6. februar 2019.
²¹ Da gre pri pravici narodov do samoodločbe za pravico mednarodnega običajnega prava vsaj od leta 1960, je potrdilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu v zadevi Legal Consequences of the Separation of the Chagos Archipelago from Mauritius in 1965, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2019, str. 95, točke 152–160. Glej tudi: N. Jones, nav. delo, str. 4; S. J. Spector, nav. delo; nedavno svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o Pravnih posledicah politik in praks Izraela na okupiranem palestinskem ozemlju, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom (Legal Consequences arising from the Policies and Practices of Israel in the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, Advisory Opinion, General List No. 186, 19. julij 2024), pa si velja zapomniti tudi po razlogovanju, da gre pri pravici narodov do samoodločbe za kogentno (peremptorno) normo mednarodnega prava – jus cogens, od katere ni dovoljeno odstopiti: točka 233. V zvezi s kogentnimi normami glej: D. Türk, nav. delo, str. 22; prav tako je pomembno delo Komisije za mednarodno pravo (International Law Commission) na tem področju, glej: Draft conclusions on identification and legal consequences of peremptory norms of general international law (jus cogens), with commentaries, A/77/10(2022), str. 59–68.
²²   Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) v zadevi T-279/19 Front Polisario proti Svetu z dne 29. septembra 2021, točke 390–392.
²³  I. Govaere, nav. delo, str. 5; Thomas Ramopoulos, nav. delo, str. 200–204; Sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024, točka 154. Za pravni okvir zunanjega delovanja EU glej tudi: V. Sancin in A. Mediževec, nav. delo, str. 429–451.
²⁴ U. Bux in M. Maciejewski, nav. delo, str. 1; K. S. Ziegler, nav. delo, str. 11; za celovitejši pregled položaja mednarodnega prava v hierarhiji pravnih virov EU glej: V. Sancin, nav. delo.
²⁵ Na primer pred Splošnim sodiščem v okviru postopka z ničnostno tožbo po 263. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, tako kot v zadevi T-512/12 Front Polisario proti Svetu z dne 10. decembra 2015, ali pa pred Sodiščem v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju EU.
²⁶   Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) v zadevi T-279/19 Front Polisario proti Svetu z dne 29. septembra 2021, točke 279–281.
²⁷    Prav tam, točke 316–327; Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, Dunaj, 23. maj 1969 (veljati je začela 27. januarja 1980), United Nations, Treaty Series, vol. 1155, str. 331.
²⁸   Sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024, točka 130.
²⁹   Prav tam, točke 111–118.
³⁰ R. Farah, nav. delo, str. 59–62; OXFAM, nav. delo, str. 3; Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, nav. delo.
³¹ Tudi po ocenah Evropske komisije, ki jih je predstavila na obravnavi pred Sodiščem EU, je le 25 odstotkov današnjih prebivalcev ozemlja Zahodne Sahare dejansko pripadnikov ljudstva Sahrawi: sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024, točke 127–129. Glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke Tamare Ćapete v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 21. marca 2024, v katerih pojasnjuje razliko med pojmom »prebivalstva« nesamoupravnega ozemlja in pojmom »ljudstva« tega ozemlja. Slednji pojem se namreč nanaša na politično enoto, ki ima pravico do samoodločbe, pojem »prebivalstvo« pa na prebivalce ozemlja: točke 123–124.
³²  Sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024, ECLI:EU:C:2024:835, točke 127–130.
³³ Merodajna je nedavna razprava v 4. odboru Generalne skupščine OZN: Historical Narratives of Enduring Dispute over Western Sahara Reveal Persistent Differences, as Fourth Committee Hears from Petitioners, GA/ SPD/804, 8. oktober 2024. Glej tudi: A. Mediževec, nav. delo.
³⁴ Glej na primer razpravo v Posebnem odboru za dekolonizacijo: Generalna skupščina OZN, Posebni odbor za dekolonizacijo, Taking Up Question of Western Sahara, Some Speakers in Special Decolonization Committee Call for Urgent Self-Determination Referendum, Voice Concern over Human Rights Abuses, GA/ COL/3370, 13. junij 2023.
³⁵ Sodišče EU je sodbo izdalo v času, ko so nekatere države članice EU že začele priznavati suverenost Maroka nad celotnim območjem Zahodne Sahare, na primer Španija in Francija: Le Monde with AFP, nav. delo; J. Ferrer Lloret, nav. delo, str. 232.
³⁶ Sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024, točke 144–149.
³⁷   Prav tam, točka 150; glej tudi sodbo Sodišča (veliki senat) v zadevi C-632/20 P Španija proti Komisiji z dne 17. januarja 2023, točka 48 in tam navedena sodna praksa.
³⁸  Free Zones of Upper Savoy and the District of Gex, PCIJ Reports 1927, Series A/B, št. 46, str. 148.
³⁹ Sodišče EU je dodatno navedlo, da morajo tako korist spremljati jamstva, da bo izkoriščanje potekalo zares pod pogoji, ki so skladni z načelom trajnostnega razvoja, s čimer bodo neobnovljivi naravni viri ostali ljudstvu na voljo v izobilju in da se bodo obnovljivi naravni viri, kot so na primer ribji staleži, stalno obnavljali. Tak sporazum mora določati tudi mehanizem rednega nadzora, s katerim je mogoče preveriti, ali je konkretno ljudstvo zares prejelo ugodnosti, ki mu pripadajo na podlagi sporazuma: sodba Sodišča (veliki senat) v združeni zadevi C-779/21 P Komisija proti Front Polisario in C-799/21 P Svet proti Front Polisario z dne 4. oktobra 2024, točke 152–153.
⁴⁰   Prav tam, točke 155–163.

Celoten članek je dostopen za naročnike!