TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

V sedanjem poslovnem prometu se je pojavila nova tehnologija poslovanja, ki se imenuje pametne pogodbe. To je posebna oblika pogodbe, ki deluje na tehnologiji verižnih blokov in je zapisana v obliki računalniške kode ter se samodejno izvrši ob izpolnitvi določenega pogoja ali roka. Namen članka sta predstavitev osnove delovanja pametne pogodbe in pravna analiza pametne pogodbe glede na slovenski pravni red, pri čemer bom pozornost posvetil osnovnim konceptom obligacijskega prava.

Članek je sestavljen iz štirih delov. V prvem delu so predstavljene osnove delovanja pametnih pogodb. Namen je predvsem predstaviti delovanje pametnih pogodb na tehnologiji verižnih blokov. Tako bo bralec v nadaljevanju članek lažje razumel. Nato članek na kratko obravnava oblike pametnih pogodb. V tretjem delu so glede na obligacijsko pravo predstavljeni posamezni instituti pametne pogodbe, in sicer ali pametna pogodba vsebuje vse predpostavke, da ji pravni red prizna pravno veljavo; obveznosti, ki so lahko zapisane v obliki algoritemske kode; ničnost ter izpodbojnost pametne pogodbe; jezik pametne pogodbe in obravnavanje zmote pri sklepanju pametne pogodbe. Članek potem podrobneje obravnava primerjalnopravno ureditev pametnih pogodb, pri čemer so predstavljene nekatere ameriške zvezne države in države Evropske unije. Večina obravnavanih držav priznava pametno pogodbo kot pogodbo, ki izpolnjuje vse pogoje za pisnost pogodbe. Pravna ureditev zapolni pravno praznino v delu, kjer je pisnost pogodbe pogoj za nastanek pogodbe. Članek se konča s pravnim varstvom, ki je strankam na voljo, in se opredelil do mogočih pravnih vprašanj, ki lahko nastanejo med postopkom reševanja spora. Pri tem članek predstavi posebno spletno platformo, ki deluje kot spletna arbitraža in pomaga strankam rešiti spor z zunajsodnim mehanizmom.

2. Osnove delovanja pametnih pogodb na tehnologiji verižnih blokov

Pametna pogodba je izraz, ki se uporablja za opis računalniške oziroma algoritemske kode, ki samodejno izvrši celotno ali del pogodbene obveznosti, in je shranjena na tehnologiji verižnih blokov. Tako lahko pametna pogodba v obliki računalniške kode ureja celotno pogodbeno razmerje ali le dopolnjuje tradicionalno pogodbo in uresniči določene pogodbene obveznosti, na primer prenos sredstev od pogodbenice A k pogodbenici B. Koda se replicira v več vozliščih (angl. nodes) v okviru tehnologije verižnih blokov. Tako pogodbene stranke pridobijo zagotovljeno tajnost, trajnost in nespremenljivost, ki jo ponuja tehnologija verižnih blokov. Ta replikacija pomeni tudi, da se, ko se vsak nov blok doda v verigo blokov, računalniška koda dejansko izvede. Če sta stranki z začetkom transakcije navedli, da so določeni parametri izpolnjeni, bo koda izvedla korak, ki ga sprožijo ti parametri. Če takšna transakcija ni bila sprožena, tudi računalniška koda ne bo izvedla nobenih korakov. Večina pametnih pogodb je napisanih v enem od programskih jezikov, ki so neposredno primerni za takšne računalniške programe, kot je na primer Solidity.¹

Trenutno morajo biti vhodni parametri in koraki za izvedbo pametne pogodbe natančni in objektivni ter temeljiti na logičnem sklepanju. Z drugimi besedami, če se pojavi x, se izvede korak y. Zato so dejanske naloge, ki jih izvajajo pametne pogodbe, precej osnovne, na primer samodejno premeščanje količine kriptovalut iz denarnice ene stranke v drugo, ko so izpolnjeni določeni kriteriji. Z napredkom tehnologije in širjenjem pomena tehnologije veriženja blokov bodo pametne pogodbe postale vse bolj zapletene in sposobne obravnavati zapletene transakcije. Do določenega obsega je mogoče zapisati nekoliko bolj zapleteno transakcijo v obliki pametne pogodbe, vendar smo še vedno preveč oddaljeni od tega, da bi pametna pogodba razumela subjektivna pravna merila oziroma standarde, na primer če pogodbena stranka ni ravnala z določeno skrbnostjo, mora plačati pogodbeno kazen.²

Pametne pogodbe so trenutno najprimernejše za samodejno izvajanje dveh vrst »transakcij«, ki jih najdemo v številnih pogodbah: (1) zagotavljanje izvršitev plačila ob določenih dogodkih (na primer rok ali pogoj) in (2) nalaganje denarnih kazni, če niso izpolnjeni objektivni pogoji. V obeh primerih človeška intervencija ni potrebna, saj se pogodbena koda samoizvrši. S tem se tako tudi zmanjšajo stroški v izpolnitveni fazi pogodbe (na primer stroški izvršitve pogodbe).

Preden je mogoče sestavljeno pametno pogodbo dejansko izvršiti na določeni verigi blokov, je potreben dodaten korak, in sicer plačilo provizije za transakcijo, ko jo je treba dodati v verigo in jo izvršiti. V primeru blokovne verige Etherum se pametne pogodbe izvajajo na Ethereum Virtual Machine (EVM)3 in plačilo, izvedeno prek kriptovalute ether, se imenuje gas. Bolj ko je pametna pogodba zapletena, več enot valute »gas« je treba plačati za njeno izvršitev. Takšen način plačila preprečuje, da bi bile pametne pogodbe preveč zapletene oziroma da se ne bi številno namnožile.⁴ Pametne pogodbe pa niso tuje v današnjem poslovnem svetu. Najpogosteje jih uporabljajo zavarovalnice, in sicer pomagajo pri izvršitvi zahtevkov in uresničenju zavarovalnih polic.⁵ Poleg tega se pametne pogodbe pojavljajo tudi v nepremičninskem svetu, in sicer v obliki prenosa lastništva na nepremičnini, in v svetu finančnega trgovanja, kjer pametne pogodbe predvsem preprečujejo napake pri trgovanju.⁶

3. Oblike pametnih pogodb

S tehnološkim razvojem se je v praksi razvilo več vrst pametnih pogodb. Razvrstimo jih lahko v tri večje skupine: (1) pravne pametne pogodbe, (2) decentralizirane avtonomne organizacije (decentralized autonomous organizations) in (3) pametna pogodba, ki v medmrežju povezuje različne pametne pogodbe in verižne bloke (application logic contract).

3.1. Pravne pametne pogodbe

Pravne pametne pogodbe bodo v nadaljevanju obširneje obravnavane. To so pogodbe v pravnem pomenu, ki med pogodbenima strankama ustvarjajo pravne učinke. To je mehanizem, ki samodejno izvrši pogodbeno obveznost, ko se pojavijo določene okoliščine (tj. rok ali izpolnitev pogojev). V večini pravnih redov pametne pogodbe trenutno niso urejene in tako njihov pravni status ni jasen. Tako lahko pravni položaj pravnih pametnih pogodb delno rešujemo s splošnimi instituti pogodbenega prava. Več bo obrazloženo v nadaljevanju.

3.2. Decentralizirane avtonomne organizacije

Decentralizirana avtonomna organizacija je organizacijski model, specifičen za verigo blokov, ki obravnava problem agent-principal. Ta se pojavi takrat, kadar ima določen subjekt (agent) pristojnost sprejemati odločitve ali ukrepe v imenu drugega subjekta (principal). Pri tem so običajno cilji agentov in principalov drugačni, pri čemer imajo principali običajno premalo informacij (problem informacijske asimetrije). Agenti lahko pri delovanju sledijo lastnim interesom, kljub temu da jih je izbral principal.

Preden se decentralizirana avtonomna organizacija vzpostavi, se sprejmejo pravila, v skladu s katerimi bodo udeleženci ravnali. Dogovorjena pravila so kodirana v obliki pametne pogodbe. Udeleženci decentralizirane avtonomne organizacije tako v obliki pametne pogodbe zapišejo delovanje in ravnanje decentralizirane avtonomne organizacije. Vse odločitve se običajno sprejmejo soglasno. Decentralizirana avtonomna organizacija začne delovati, ko zbere dovolj kapitala za delovanje. Vsi udeleženci, ki so prispevali kapital za delovanje decentralizirane avtonomne organizacije, postanejo »delničarji«, ki s soglasnimi odločitvami odločajo, kako se bodo sredstva uporabila.⁷

3.3. Pametna pogodba, ki v medmrežju povezuje različne pametne pogodbe in verižne bloke (Application Logic Contract)

Medomrežje stvari je ena od oblik razširitve internetnega povezovanja med napravami, na omrežju in med vsakdanjimi predmeti. Tradicionalno medomrežje ima centralizirano postajo, ki pošlje podatke v oblak za namene procesiranja in jih posreduje nazaj. Pri takšnem centraliziranem sistemu obstaja nevarnost, da bodo podatki prišli v posest tretjih ljudi. V tem položaju je uporabna tehnologija verižnih blokov, in sicer pametne pogodbe, poimenovane kot Application Logic Contracts (ALC), ki omogočajo varno in neodvisno delovanje naprav, kar zagotavlja večjo avtomatizacijo, razširljivost in nižje transakcijske stroške. ALC vsebuje specifično kodo, ki deluje v povezavi z drugimi pametnimi pogodbami in programi na tehnologiji verižnih blokov. Pomagajo predvsem pri komunikaciji in preverjanju komunikacije med različnimi napravami v medomrežju stvari. Upoštevaje, da ni potrebna prisotnost tretje osebe, s pomočjo katere bi se transakcije izvršile, lahko pametne pogodbe učinkovito nadzorujejo mikroplačila med različnimi vozliči v medomrežju stvari.⁸

4. Ali je pametna pogodba zares pogodba glede na veljavna pravila obligacijskega prava

S pametno pogodbo posamezniki sklepajo dogovore v elektronski obliki, ki se samodejno izvršijo ob izpolnitvi vnaprej določenih pogojev, za katere se stranke dogovorijo. Pri tem se postavi vprašanje, ali so takšni dogovori t. i. »klasični« dogovori med strankami, ki so pravno zavezujoči ter ustvarjajo pravne posledice, ki so značilne zanje. Tehnična zmožnost izvršitve pametne pogodbe ne pomeni, da je takšen zavezovalni pravni posel per se pravno dopusten oziroma da iz nje izhajajo kakršnekoli pravne posledice. Tako je razvoj pametnih pogodb predvsem odvisen od njihove pravne obravnave.⁹

V teoriji obstajata dve različni pravni obravnavi pametnih pogodb. Po prvem stališču velja, da je poimenovanje pametnih pogodb zavajajoče, saj da niso pogodbe v pravnem prometu, vendar gre le za kombinacijo »pametne pogodbene kode«, ter da je le sredstvo, s katerim se obveznosti iz osnovnega pogodbenega razmerja uresničijo. Zagovorniki takega stališča pametne pogodbe vidijo kot samodejni mehanični oziroma računalniški postopek, ki se zgodi ob izpolnitvi določenih pogojev.¹⁰ Pametne pogodbe izvršijo le tisto, za kar so programirane, in kljub obstoju napak v sistemu se bo pogodba izvršila. Po tem stališču naj pametne pogodbe ne bi nadomestile širših pogodbenih sporazumov, temveč le tiste dele dogovora, ki so primerni za avtomatizacijo. Tako bi se olajšalo izvrševanje tradicionalnih pogodb.¹¹ Drugo stališče obravnava pametne pogodbe kot pogodbe, ki ustvarjajo določene pravice in obveznosti strank v pogodbenem razmerju. Edina bistvena razlika, ki obstaja med klasično in pametno pogodbo, je njen zapis v kibernetskem prostoru, tj. z uporabo informacijske tehnologije. Sklepanje pa- metnih pogodb na tehnologiji veriženja blokov tako pomeni le novo obliko sklepanja pravnih pogodb, kot je to pred leti pomenilo sklepanje pogodb po elektronski pošti.¹² Tako naj bi se za pametne pogodbe uporabljala ista pravna pravila in pravna načela kot za klasično pogodbo.¹³

4.1. Pametna pogodba kot pogodba po obligacijskem pravu

4.1.1. Pogoji za sklenitev pametne pogodbe

Temeljni vir zakonskih določb o pogodbenih razmerjih jeObligacijski zakonik (OZ).¹⁴ Pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).Tako medsebojne obligacijske pravice in obveznosti pogodbenih strank nastanejo le takrat, ko so te dovolj določno oziroma vsaj določljivo opredeljene (predvsem določenost oziroma določljivost izpolnitvenega ravnanja, ki sta se ga stranki zavezali opraviti, ter pogodbena cena). Kaj je v konkretnem primeru bistvena sestavina pogodbe, je odvisno od njene pravne narave oziroma od pogodbenega tipa.¹⁵ Začetna pot k sklenitvi pogodbe je ponudba določeni osebi, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe tako, da bi se z njenim sprejetjem pogodba lahko sklenila (prvi odstavek 22. člena OZ). Pogodba je sklenjena s sprejetjem ponudbe, tj. ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 28. člena OZ). Tako pogodba nastane takrat, kadar med pogodbenimi strankami obstaja soglasje. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da volja obstaja (prvi odstavek 18. člena OZ). Takšna volja mora biti svobodna in resna (drugi odstavek 18. člena OZ) v odsotnosti napak volje.

V primeru tradicionalne pogodbe same volje ni težko razbrati, saj je običajno izražena z »besedo« oziroma »običajnimi znaki«. Na drugi strani so določbe pametne pogodbe zapisane v obliki računalniške kode. Takšno obliko zapisa lahko na podlagi 18. člena OZ razumemo kot voljo, ki je izražena z »drugačnim ravnanjem«.¹⁶ Na drugi strani bi lahko takšen izraz volje razumeli kot voljo, ki je izražena z »besedo«, saj je programski jezik osnovna komunikacija, ki poteka na kibernetskem oziroma računalniškem področju. ¹⁷ V vsakem primeru mora nasprotna stranka razumeti pomen, ki ga nosi posamezna računalniška koda, saj lahko v nasprotnem primeru govorimo o napaki volje, hkrati se lahko pogodbeni stranki sklicujeta na nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti in s tem uveljavljata ugovor nesklenjene pogodbe (16. člen OZ). Če posamezna pogodbena stranka ne zna zapisati določene pravne obligacije v obliki algoritemske kode, je hkrati tudi težko pričakovati, da bi pogodbena stranka razumela pomen in vsebino, ki jo posamezna koda vsebuje. Upoštevati je treba, da povprečen posameznik nima zadosti tehničnega znanja glede razumevanja posameznega algoritma.¹⁸ Če pogodbena stranka kljub temu sklene pogodbo v obliki algoritemske kode, potem prevzema tudi odgovornost, ki iz tega izhaja (na primer ne bo se mogla sklicevati na zmoto pri volji, saj je pri sklepanju pogodbe bila malomarna – podrobneje obrazloženo v nadaljevanju).

4.1.2. Oblika sklepanja pogodbe

Temeljno izhodišče zakonskega pogodbenega prava je načelo konsenzualnosti.¹⁹ To pomeni, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 51. člena OZ). Zahteve po obličnosti so praviloma določene zaradi varstva javnega interesa. Tako dobi pogodba pravni učinek le, če je sklenjena v pisni obliki (forma ad valorem). Na drugi strani neoblične pogodbe nastanejo že z ustnim dogovorom. Pogodbene stranke pa jo pogosto pozneje sklenejo v pisni obliki zaradi lažjega dokazovanja (forma ad probationem).²⁰

Če pisnost ni pogoj za veljavnost posamezne pogodbe, njen nastanek glede na to ni vprašljiv. V tem primeru ni ovir za sklepanje pogodbe v programskem jeziku.²¹ To pa je lahko problematično, če se za pogodbo zahteva pisna oblika. Tako se pojavi vprašanje, ali zapis pogodbe v programskem jeziku zadošča pogoju pisnosti.

Pisnost pogodbe pomeni, da je pogodba zapisana in podpisana, pri čemer sodna praksa dopušča tudi psevdonim, če je le mogoče ugotoviti, kdo ga je napravil.²² Pisnost pogodbe lahko razumemo kot fizičen zapis na papirju oziroma drugi fizični obliki, elektronsko sporočilo oziroma drug trajni nosilec podatkov. V skladu s 13. členom Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP)²³ pisno obliko pomeni tudi elektronska oblika, enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za poznejšo uporabo. Pametna pogodba je sklenjena na tehnologiji verižnih blokov v obliki programske kode. To bi lahko uvrstili pod pojem pisnosti, kot ga določa prvi odstavek 13. člena ZEPEP, s čimer bi tako izpolnili zahtevo po pisnosti pogodbe, kar pomeni, da bi se v obliki pametne pogodbe tudi lahko sklepale pogodbe, za katere se zahteva pisna oblika. Pri tem je treba predvsem upoštevati, da se določeni posli ne morejo sklepati v elektronski obliki:

1. pravni posli, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katerimi se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini;
2. oporočni posli;
3. pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema;
4. pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost;
5. pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja;
6. pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazumi o odpovedi navedenemu dedovanju;
7. darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti;
8. drugi pravni posli, za katere zakon določa, da morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa (drugi odstavek 13. člena ZEPEP).

V zvezi s tem je treba tudi presoditi, ali lahko pametna pogodba pomeni listino v skladu s prvim odstavkom 57. člena OZ. V tem primeru je pogodba sklenjena takrat, kadar listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Upoštevaje, da je celotno delovanje pametne pogodbe preneseno na računalniško področje, je tako pojmovno nemogoče govoriti o fizičnem podpisu pogodbe. Tako je treba veljavnost podpisa presojati glede na elektronski podpis. To je niz podatkov v elektronski obliki, ki je vsebovan, dodan ali logično povezan z drugimi podatki in je namenjen preverjanju pristnosti teh podatkov ter identifikaciji podpisnika (2. točka 2. člena ZEPEP). Pametne pogodbe se podpisujejo na različne načine, odvisno predvsem od programske kode, ki jo poganja.²⁴ Upoštevaje, da pametna pogodba pomeni obliko, ki ohranja besedilo neokrnjeno in omogoča preverjanje izvora besedila z uporabo splošnih sprejetih sredstev, bi tako lahko pametna pogodba pomenila listino v skladu s 57. členom OZ, če lahko (kriptografski) podpis opredelimo kot elektronski podpis v skladu z 2. točko 2. člena ZEPEP. Bistveno podobna obrazložitev se nanaša tudi na sklenitev dvostranske pogodbe, pri čemer je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi strani.

4.1.3. Vsebina pametne pogodbe

Pri sklenitvi pametne pogodbe je treba predvsem upoštevati, da ni mogoče vseh obligacijskih razmerij sklepati v obliki kodiranega algoritma. Poslovni praksi ni tuje, da so določeni pogodbeni pogoji izjemno kompleksni in vsebujejo določene pojme, ki jih ni mogoče zapisati v obliki programske kode. Tako je – z izjemo takojšnjega prenosa ob izpolnitvi vnaprej dogovorjenega pogoja – vprašljivo, kako bi lahko pogodbene stranke oblikovale nedoločne pojme oziroma izraze, ki temeljijo na podlagi lastne diskrecije, v samo kodo. To predvsem zato, ker računalniška koda »razume« le tiste vzroke in posledice, ki so izrazi logike. Tako lahko brez težav zapišemo v pametno pogodbo naslednjo določbo »Če se zgodi X, je treba od cene Y odšteti Z.«, saj temelji na logičnem sklepanju. Na drugi strani bi bilo v trenutni fazi razvoja izjemno težko kodirati naslednjo pogodbeno določbo »Če se pogodbeni stranki pogajata v dobri veri, je treba od cene Y odšteti Z.«. Določba temelji na obligaciji prizadevanja, ki je odprta za interpretacijo, zato njenega pomena ni mogoče celovito izraziti kot logiko.²⁵

4.1.4. Ničnost pametne pogodbe

Temeljni načeli obligacijskega prava sta načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij in načelo dispozitivne narave zakonskih določb.²⁶ Na podlagi teh načel lahko pogodbene stranke svobodno urejajo vsebino pogodbena razmerja in izberejo pogodbenega partnerja,²⁷ pogodbeni stranki pa sta pri tem omejeni z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (3. člen OZ). Če pogodba nasprotuje tem pravilom, je nična, če iz namena kršenega pravila ne nakazuje na alternativno sankcijo oziroma zakon v konkretnem primeru ne predpiše česa drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).

Načelo dispozitivnosti se v obligacijskem pravu razlaga široko z namenom spodbujanja pravnega prometa. Pogodbene stranke lahko pogodbe sklepajo v skladu z njihovimi interesi in voljo, pri čemer pravo takšni pogodbi daje pravni učinek, če ne obstajajo razlogi ničnosti. Na podlagi navedenega lahko tako pogodbeni stranki sami določita jezik, ki bo urejal njuno pogodbeno razmerje, vključujoč programski algoritem oziroma računalniški jezik. Stranke namreč vstopajo v pravna razmerja na lastno tveganje, in če sklene stranka pogodbo v tujem jeziku, morebitna tveganja nerazumevanja jezika prevzame sama.²⁸

V okviru tega je treba omeniti, da morajo vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in poslujejo s strankami v Republiki Sloveniji, poslovati v slovenščini. Izjema tega je, če je poslovanje namenjeno tujcem, takrat je dopustno uporabljati tuji jezik (prvi odstavek 14. člena Zakona o javni rabi slovenščine).²⁹ Obveznost poslovanja v slovenskem jeziku je dodatno potrjena v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot),³⁰ tako se mora v razmerju B2C poslovati v slovenskem jeziku (2. člen ZVPot). To pomeni omejitev v primeru sklepanja pogodbe, vendar povzroči ničnost le, če sta določbi kogentne narave. V primeru pravnega razmerja B2B lahko pogodbene stranke odstopijo od obveznosti uporabe slovenščine, saj so pogodbene stranke prirejene in jih zadeva pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (tj. ni potrebe po zaščiti podrejene stranke). Če pa imamo pogodbeno razmerje B2C, se za sklepanje pravnega razmerja primarno uporablja ZVPot, ki je v razmerju OZ lex specialis. Zaradi neenake pogajalske moči in strokovnega znanja nadrejene stranke v pravnem razmerju bi se določba ZVPot lahko razlagala kot določba kogentne narave, zaradi česar bi takšna pametna pogodba postala nična iz razloga nasprotovanja zakonu oziroma bi se potrošnik lahko skliceval na to, da ga zaradi nerazumevanja algoritemskega jezika pogodba ne zavezuje.³¹

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe:

¹ Levi in Lipton.

² Prav tam.

³ EVM je programska platforma, ki temelji na tehnologiji verižnih blokov. Razvijalcem omogoča ustvarjanje de- centraliziranih aplikacij (Dapps).

⁴ Glej What is the »Gas« in Etherum?.

⁵ Zhang.

⁶ Prav tam.

⁷ Staff of Cryptopedia.

⁸ Chatterjee.

⁹ Drnovšek, str. 733.

¹⁰ Harley.

¹¹ Bacon in dr.

¹² Drnovšek, str. 736.

¹³ Mik.

¹⁴ Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.

¹⁵ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 453/2017 z dne 5. 9. 2018.

¹⁶ Jadek in Merc, str. 7.

¹⁷ Dodič, str. 26.

¹⁸ Samec Berhaus in Drnovšek, str. 50.

¹⁹ Sklep VS RS II Ips 142/2017 z dne 15. 3. 2016.

²⁰ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1896/2016 z dne 14. 7. 2016.

²¹ Čopar, str. 21.

²² Sodba VS RS I Cp 729/96 z dne 23. 4. 1998.

²³ Uradni list RS, št. 57/00 in nasl.

²⁴ Čopar, str. 22.

²⁵ Smart Contracts.

²⁶ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 559/2016 z dne 13. 7. 2016.

²⁷ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 676/2018 z dne 6. 6. 2019.

²⁸       Dodič, str. 27.
²⁹       Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10.
³⁰       Uradni list RS, št. 20/98 in nasl.
³¹      Podobno za SPP v sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 228/2019 z dne 12. 6. 2019 ter sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1468/2019 z dne 27. 5. 2019.