TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člena 145.a in 145.b Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99) nista v neskladju z Ustavo, če se razlagata tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti.

Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec ob spremembah ZIKS v letu 1998 izhajal iz položaja, ko je premoženje, ki je predmet zahtevkov po ZIKS, že olastninjeno. Zakonodajalec ni mogel poseči v novonastale lastniške položaje, ki imajo stvarnopravne značilnosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da zaradi predhodno več let trajajočega procesa lastninskega preoblikovanja t.i. "družbenopravnih oseb", naknadna popolna izenačitev tudi glede zavezancev ni možna. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Zato bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave ureditev, po kateri kljub izenačitvi položaja glede vračanja premoženja, vračanje v naravi v postopku po ZIKS ne bi bilo mogoče tudi v tistih primerih, ko premoženje ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma ko še ni bilo predmet privatizacije. V teh primerih, bi namreč šlo za različnost pravnega položaja med upravičenci kljub enakosti dejanskih stanj glede pojmovanja obstoja pravnih ovir za vračanje v naravi. Zato bi bila taka različnost brez razumnega razloga. Ustavno sodišče ocenjuje, da ne gre za protiustavno pravno praznino, ki nastane takrat, ko predpis določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, pač pa gre za to, da se izpodbijana ureditev lahko razume in uporablja na več načinov, od katerih so nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne. Razveljavitev izpodbijanih določb v takem primeru ni smiselna, saj bi prizadela tudi tiste, ki so normo uporabljali v skladu z Ustavo. Pravice upravičencev po ZIKS, ki izhajajo iz izenačitve njihovega pravnega položaja s pravnim položajem upravičencev po ZDen, se namreč na drugi strani odražajo kot obveznosti tistih subjektov, katerih pravni položaj ne uživa ustavnopravnega varstva lastninske pravice. Zato je tudi možna razlaga, po kateri 145.b člen z navajanjem (tipičnih) zavezancev ne posega v pravico do vrnitve premoženja (sredstev ali kapitala), ki še ni v zasebni lasti. To pomeni, da so vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti, zavezanci za vračilo teh stvari, ne glede na to, da v 145.b členu ZIKS niso izrecno navedene.