TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 592/2002 z dne 13. 5. 2002 v delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 11. 4. 2002, ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 11. 4. 2002 se razveljavita. Odločitev iz prejšnje točke začne učinkovati 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 592/2002 z dne 13. 5. 2002, v delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II. Kpd 249/2000 z dne 28. 2. 2002, se zavrže. Ustavna pritožba dr. A. A. in mag. C. C. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1011/2001 z dne 19. 10. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 25. 7. 2001 se zavrže.

Okrožno sodišče ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. To je v konkretnem primeru zamejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon, pa še to le v primeru, če bo kazenski postopek zoper ustavnega pritožnika sploh uveden. Ker omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon vsaj v fazi predkazenskega postopka z vidika sorazmernosti posega v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) in v pravico do lastnine (33. člen Ustave) ne zadošča, je Okrožno sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo omenjeni pritožnikovi pravici. Ustavno sodišče je odločilo, da začne razveljavitev učinkovati 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pri odločanju je bilo namreč treba upoštevati, da bi takojšnja razveljavitev izničila namen začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Namen tega ukrepa, kot izhaja iz odločbe št. U-I-296/02, je preprečiti, da bi oseba, ki ima domnevno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali zaradi njega, to korist uporabila za kriminalno dejavnost ali pa bi jo prenesla, preoblikovala, prikrila ali pa drugače napravila za nedosegljivo za učinkovit odvzem po končanem kazenskem postopku. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo stanje, ki bi v večji meri ogrozilo varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin tretjih oseb oziroma ki bi utegnilo biti še bolj v neskladju z Ustavo, kot je nadaljevanje kršitve v obdobju dodatnih 30 dni. V vmesnem obdobju 30 dni bo pristojni državni tožilec, če bo ocenil, da je to potrebno, vložil ustrezno zahtevo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, sodišče pa bo, še vedno v okviru tega obdobja, moralo ob morebitnem prejemu zahteve državnega tožilca presoditi, ali so podani vsi ustavni in zakonski pogoji za odreditev takšnega ukrepa, v procesnem smislu pa upoštevati vsa ustavna in zakonska jamstva v zvezi z odreditvijo začasnega zavarovanja. Če bo ugotovilo, da so vsi pogoji za odreditev podani, bo moralo tudi jasno določiti čas trajanja začasnega zavarovanja. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Ker sta izpodbijana posamična akta v času odločanja o ustavni pritožbi že prenehala veljati in ker torej pravni interes ustavnih pritožnikov za odločanja o ustavni pritožbi ni podan, Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže.