TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 125/2005 z dne 10. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 775/2004 z dne 20. 1. 2005 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Slovenj Gradcu, št. Pd 157/2003 z dne 11. 3. 2004 se ne sprejme.

Očitek pritožnika, da je bil tekom celotnega postopka pristransko in neenakopravno obravnavan (22. in 23. člen Ustave), je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Ostale navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje zatrjevano kršitev, pa po vsebini pomenijo očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter očitek zmotne uporabe materialnega in procesnega prava. S temi navedbami pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe, saj Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Tudi očitek pritožnika, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v splošni akt tožene stranke (statut), s čimer bi mu bila lahko kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč obrazložilo, da je pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določena v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 -ZDR), zato določbe statuta tožene stranke ne morejo vplivati na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno dokaz z vpogledom v statut tožene stranke ni bil odločilen, zato ga sodišče ni bilo dolžno izvajati.