TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede na sodno prakso ugotovljeno ravnanje tožnika (prenašanja sedežne garniture oziroma njenega nalaganja v vozilo) ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnik ni neposredno sklenil posla za prodajo prenosnika oziroma tudi če bi pri prenašanju sedežne garniture sodeloval le z (zdravo) levo roko. Da ravnanje tožnika po svoji vsebini ne sodi v kontekst zdravljenja izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege na svojem domu (233. člen Pravil obveznega zavarovanja). Tudi (kratkotrajno) zadrževanje v svoji trgovini ter opravljanje težjega fizičnega dela (oziroma pomoč pri tem) je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnik ni imel dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče navedenih ravnanj šteti primerljivih odhodu v trgovino zaradi nakupa nujnih potrebščin, za kar se zavzema tožnik. Namen bolniškega staleža je zdravljenje oziroma razbremenitev tožnika, če torej tožnik še ni bil sposoben za delo na svojem delovnem mestu pri toženi stranki, tudi očitani kršitvi že po naravi stvari ne morata predstavljati njegove razbremenitve oziroma zdravljenja, ki naj bi se ga zasledovalo z bolniškim staležem. Navedeni aktivnosti tožnika po intenzivnosti očitno presegata obseg vsakodnevnih manjših opravil (npr. odhodov v trgovino oziroma obiskov pri zdravniku), ki so mu bila dovoljena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj razloga za izredno odpoved iz 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.