TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zahteva za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 401. člena in drugim odstavkom 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 178/21 – popr.), kolikor se ta nanaša na 1. točko prvega odstavka 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, se zavrže.   Druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 401. člena in drugim odstavkom 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se ta nanaša na 2. točko prvega odstavka 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 2. točko prvega odstavka 401. člena in drugi odstavek 401. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Sodišče mora glede na 156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču v zahtevi za oceno ustavnosti utemeljiti, da izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razlagati in uporabiti na ustavnoskladen način in da torej v konkretnem postopku ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona, sicer Ustavno sodišče vloženo zahtevo zavrže.   Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog). Ker je odpust obveznosti na dolžnikovi strani bistveno povezan z vrednotno oceno (primernostjo) njegovih ravnanj, je tudi vrednotno merilo primerjave v temelju opredeljeno z namenom postopka odpusta obveznosti in torej tudi vrednotenjem posameznih skupin primerov (kršitev oziroma razlogov) z vidika stopnje očitka (protipravnosti oziroma krivde), ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Kršitve sodelovalne dolžnosti so opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih morda celo brez izrazitega vrednotnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Gre tudi za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso in obseg ter časovni okvir poplačila upnikov. Zelo različna sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Posledično je tudi stopnja vrednotnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, lahko zelo različna. Zakonodajalec je kljub temu za vse različne možne kršitve sodelovalne dolžnosti predvidel enotno in zelo strogo sankcijo. Ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev sodelovalne dolžnosti, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve vselej nujno tudi nevesten in nepošten, torej tudi v primeru tistih kršitev, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednotnega očitka dolžniku. Dejanski učinek izpodbijane ureditve je torej lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom obveznosti. Ker razumnih razlogov, ki bi upravičevali enako obravnavo vseh (torej tudi najblažjih kršitev obveznosti sodelovalne dolžnosti) ni mogoče najti, je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.