TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v drugem odstavku II. točke izreka glede odločitve o datumu teka zakonskih zamudnih obrestih tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od vsakega 19. dne (namesto 18. dne) v mesecu do plačila ter

- v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom III. točke izreka tako, da se znesek denarnega povračila zviša na 4.450,00 EUR bruto, višji zahtevek (za plačilo povračila do bruto zneska 8.900,00 EUR) pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo, tožniku pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške (za pritožbo in za revizijo) v znesku 687,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni dokazala ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II. Sklepa, na katerega se je sklicevala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Poleg tega ni dokazala, da je tožnikovo delo prerazporedila med ostale štiri zaposlene. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ga je prenesla le na enega delavca. Tožena stranka v odpovedi ni navajala, da je tožnikovo delovno mesto ostalo nezasedeno. To je začela zatrjevati in dokazovati šele v sodnem postopku. Ker je sodišče pri presoji zakonitosti vezano na dejanski razlog odpovedi, delodajalec ne more v sodnem postopku dopolnjevati in širiti odpovednega razloga. Ker poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni utemeljen, je odpoved nezakonita.

Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih nadomestil plač je treba upoštevati določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člen OZ). Navedeno pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, to je 19. dne v mesecu. Zamuda z izplačilom nadomestila plače v spornem obdobju je torej v obravnavanem primeru nastopila 19. in ne 18. dne v mesecu za pretekli mesec.