TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1760/2022/5 (1222-07) z dne 13. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1760/2022/5 (1222-07) z dne 13. 5. 2022.

Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, medtem ko je v zvezi z Grčijo povedal, da je od tam odšel po tem, ko mu je status potekel, iz Islandije pa so ga vrnili v Grčijo, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, v primeru pridržanja na območje Centra za tujce bi dopuščala možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III. To pa bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena te uredbe.

V zvezi z očitkom, da je tožnik kot ciljno državo navedel Italijo, sodišče ugotavlja, da ta ni na mestu. Kot je že tožnik sam pravilno opozoril, je iz policijske depeše razvidno, da gre za uradni zaznamek policije o opravljenem razgovoru s skupino oseb, pri tem pa ni jasno, kdo v skupini (navedene so štiri osebe) je to izjavo dejansko podal. Tožnik je namreč povedal, da je po zapustitvi Hrvaške želel priti do Slovenije, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, same okoliščine njegovega ravnanja in gibanja po vstopu na ozemlje Slovenije pa ne nakazujejo na nasprotno sklepanje.

Ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi po presoji sodišča nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.