TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ko sodišče med postopkom ugotovi, da temelji tožbeni zahtevek na
nični pogodbi, ter da so izpolnjeni pogoji za izročitev predmeta
pogodbe občini, obvesti o tem javnega pravobranilca, družbenega
pravobranilca samoupravljanja ali javnega tožilca zaradi udeležbe v
pravdi v vlogi stranskega ali glavnega intervenienta (198., 204. in
208. čl. ZPP).
Če pristojni organ ne vloži zahtevka za izročite predmeta pogodbe
občini, mora sodišče o odvzemu odločiti po uradni dolžnosti (2. odst.
104. čl. ZOR - Ur.l. SFRJ, št. 29/78).

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožencu je
naložilo, da mora tožniku plačati vtoževani znesek s pripadajočimi
obrestmi ter povrniti stroške postopka.
Pritožbeno sodišče je prvostopno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo
tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je
pravni posel, za izvedbo katerega je tožnik plačal 150.000 din,
ničen, in da sta pri njegovem sklepanju obe stranki ravnali
nepošteno. Zato je treba plačani znesek izročiti občini, ne pa ga
povrniti sopogodbeniku.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo.
Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.
Zatrjevala je, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 2. odst.
104. čl. ZOR.
Revizijsko sodišče je reviziji delno ugodilo. V razlogih svoje
odločitve, pa je med ostalim navedlo:
'Tožeča stranka v reviziji sama priznava, da je s toženo stranko
sklenila ničen posel, pri katerem sta obe stranki ravnali nepošteno.
Iz kazenskega in carinskega spisa je razvidno, da sta stranki s tem
poslom želeli obiti kogentne zakonske norme carinskega zakona (Ur.l.
SFRJ, št. 10/76, s kasnejšimi spremembami - prečiščeno besedilo št.
50/83), ki niso predpisane le v intresu strank, temveč v širšem
družbenem interesu (nezakonit uvoz, neplačilo carine). Za te kršitve
sta bili po carinskem zakonu tudi ustrezno kaznovani. Za takšne posle
pa je treba uporabiti 2. odst. 104. čl. ZOR in ne 1. odstavka, kot je
to storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je torej ravnalo
pravilno, ko je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Revizija je zato
v tem delu neutemeljena.
Pač pa tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da bi sodišče druge
stopnje ob takšni odločitvi moralo predmet pogodbe odvzeti v korist
občine. Že sodišče prve stopnje bi moralo, ko je ugotovilo, da gre za
ničen pravni posel, obvestiti pristojni organ (javnega
pravobranilca), ki ima možnost udeležbe v postopku (204. do 208. čl.
ZPP). Če se pravobranilec ne bi udeležil postopka, bi moralo sodišče
o odvzemu samo odločiti po uradni dolžnosti (načelno stališče XXIII.
zvezne skupne seje z dne 14. in 15.12.1983). V tem sporu pa je šele
pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek in ugotovilo, da so izpolnjeni
pogoji za odvzem po 2. odst. 104. čl. ZOR. O odvzemu ni odločilo po
uradni dolžnosti, pač pa je obvestilo javnega pravobranilca tako, da
mu je poslalo svojo odločbo. Javni pravobranilec ustreznega zahtevka
na plačilo 150.000 din s pripadki občini, ni vložil.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni pravilno
uporabilo 2. odst. 104. čl. ZOR. Ko je ugotovilo, da so izpolnjeni
pogoji za izročitev predmeta pogodbe občini in da se javni
pravobranilec postopka ni udeležil, bi moralo samo odločiti tudi o
odvzemu, ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Ker se je
odločilo za prvo možnost in je v okviru materialno-pravne presoje
samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni
zahtevek zavrnilo, bi moralo odločiti tudi o izročitvi občini.
Omenjeno stališče skupne seje velja tudi za primer, ko sodišče zavrne
zahtevek šele na drugi stopnji. Tudi tedaj mora odločiti po uradni
dolžnosti. Ker tega ni storilo, ugotovilo pa je obstoj vseh pogojev
za odvzem, je moralo revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje
spremeniti tako, da je toženi stranki naložilo, da mora znesek
150.000 din s pripadki plačati občini.'