TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča.

Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke.

Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ostalo le nekaj tednov življenja in da je bilo to zato znano tako njemu kot toženki. Čeprav tveganje glede na neozdravljivo bolezen zapustnika ni bilo intenzivno, je določena mera tveganja obstajala. Tega, koliko časa bo morala toženka izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, stranki nista mogli vedeti.

Subjektivna vrednost premoženja, ob dejstvu, da je bil neozdravljivo bolan, za zapustnika ni mogla biti visoka, saj je bila možnost, da bo to premoženje v prihodnosti lahko užival, bistveno zmanjšana, po drugi strani pa je bila vrednost tega, da bo toženka, s katero si je ustvaril skupno življenje in mu je bila blizu, zanj tudi skrbela, verjetno neprecenljiva. Toženka se je dejansko zavezala k paliativni oskrbi v domačem okolju, ki je izjemno zahtevna in presega pomoč, ki so si jo dolžni nuditi zakonci. Presoja kavze kot darila le zato, ker je bil zapustnik neozdravljivo bolan in je bilo predmet nasprotne dajatve premoženje večje vrednosti, prekomerno posega v avtonomijo in pogodbeno svobodo. Zaradi ob sklepanju pogodbe pričakovane dalj časa trajajoče in obsežnejše pomoči, ki zahteva podreditev vseh lastnih interesov in skrajni altruizem, tudi obveznosti toženke ni mogoče zgolj ekonomsko obračunati. Kavza obravnavane pogodbe je bila odplačna.