TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.

Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).