TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 707/2009 z dne 8. 4. 2010 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 99/2007 z dne 20. 2. 2009 se razveljavijo. Pritožnik se na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo in 47/13) oprosti obtožbe po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt (O) 4395/05, vloženem 20. 3. 2007, spremenjenem 28. 11. 2008 in 13. 1. 2009, da je storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 - uradno prečiščeno besedilo) s tem, "da je protipravno odvzel mladoletno osebo roditelju, kateremu je bila zaupana, jo zadrževal in preprečeval, da bi jo imel tisti, ki je imel pravico do nje, s tem, da je dne 07. 09. 2005 v popoldanskem času, po tem, ko mu je Č. D. na E. cesto v Ljubljani pripeljala sina F. G., rojenega X. X. X, brez dovoljenja njegove matere H. I. J., kateri je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2600/2003-IV z dne 24. 05. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 38/2004 z dne 21. 10. 2004 dodeljen v varstvo in vzgojo, odpeljal s seboj na svoje bivališče na E. cesto X v Ljubljani ter ga tam v nasprotju z navedenimi sodnimi odločbami zadrževal vse do 22. 05. 2006, saj ga v navedenem obdobju, kljub sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2005/01241-3 z dne 3. 10. 2005 in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 786/2006 z dne 22. 03. 2006, ni izročil materi in je dne 08. 09. 2005 od predstavnikov šole tudi zahteval, da otroku ne dovolijo oditi z materjo; na opisan način je torej preprečeval, da bi ga mati kot upravičenka imela pri sebi." Stroški kazenskega postopka iz prejšnje točke bremenijo proračun.

Pravica in dolžnost staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, iz prvega odstavka 54. člena Ustave pomeni hkrati pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo v skladu z načelom otrokove največje koristi, ki ga zagotavlja prvi odstavek 56. člena Ustave. Sodišča morajo spoštovati ti človekovi pravici ne le pri odločanju o dodelitvi otrok staršem v varstvo in vzgojo, ampak tudi v kazenskem postopku, v katerem odločajo o kazenski odgovornosti starša za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe. K spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb, ki je pomembna ustavna vrednota, so zavezani tako državni organi kot posamezniki. Vendar ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Zoper otroka, ki je glede na svojo starost in zrelost sposoben razumeti svoj položaj in izražati svojo voljo, pri katerem od staršev želi živeti, ni dopustno za zagotovitev izvrševanja pravnomočnih sodnih odločb o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo staršem uporabiti prisilnih ukrepov, ki bi lahko povzročali travme v otrokovem duševnem razvoju. V okoliščinah posameznega primera zato lahko načelo največje koristi otroka preprečuje državnim organom uporabo prisile in hkrati zavezuje starše k dolžnemu ravnanju, da se zagotovi spoštovanje otrokovega osebnega dostojanstva in da se mu omogoči poln in skladen razvoj v času odraščanja. Stališče sodišč, po katerem v kazenskem postopku ni treba v okoliščinah vsakega posameznega primera posebej presojati navedenega, krši pravico iz prvega odstavka 56. člena Ustave. Če utemeljeni razlogi v interesu največje koristi otroka preprečujejo državnemu organu uporabo prisile za izvršitev pravnomočne sodbe o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo staršu, prav ti razlogi staršu v skladu s prvim odstavkom 54. člena Ustave narekujejo dolžno ravnanje, da se zavarujejo otrokove koristi in pravice. Staršu, ki tako ravna, zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe.