TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 90/2004 z dne 5. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1040 /03 z dne 21. 1. 2004 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 558/2001 z dne 27. 5. 2003 se ne sprejme.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz prve alineje 29. člena Ustave ter točke b) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, ko mu na njegovo zahtevo ni omogočilo pregleda sodnega spisa, da bi odgovoril na predlog višje državne tožilke v zvezi z njegovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa s stališčem, da je drugostopenjsko sodišče s tem sicer zagrešilo kršitev petega odstavka 128. člena ZKP, vendar ta na zakonitost sodbe ni vplivala. Bistvo pravice do obrambe je, da sta obdolženec in državni tožilec v enakopravnem položaju. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je Višje sodišče kršilo obdolžencu pravico do pregleda spisa iz petega odstavka 128. člena ZKP, ki pa na zakonitost sodbe ni vplivala. Navedlo je, da je višja državna tožilka v pisnem predlogu opozorila le na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile obdolžencu znane med sodnim postopkom na prvi stopnji in pred njim, na nove podatke in dokaze pa se ni sklicevala, pri vsem tem pa obdolženec v pisni vlogi za pregled spisa ni navedel nobenega razloga, iz katerega ne bi mogel brez pregleda spisa odgovoriti na predlog višje državne tožilke, zaradi česar je zaključilo, da možnost odgovoriti na predlog ni bila z ničemer okrnjena. Takim ugotovitvam Vrhovnega sodišča pritožnik v ustavni pritožbi ne oporeka, ampak le ponavlja zatrjevanje, da ni mogel odgovoriti na predlog višje državne tožilke. Zgolj z nestrinjanjem s stališčem sodišča pa pritožnik ustavne pritožbe ni more utemeljiti. Glede na to za zatrjevani kršitvi očitno ne gre. Pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) kot poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zagotavlja enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Ker pritožniku s kršitvijo pravice do pregleda spisa ni bila kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, mu s tem nista mogli biti kršeni pravici iz 22. člena in drugega odstavka 14. člena Ustave. Z očitkom napačne uporabe prava utemeljuje trditev, da obsodilna sodba temelji na protipravno pridobljenih bremenilnih dokazih. Z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor napačne uporabe prava, pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Napačna uporaba prava je lahko v postopku z ustavno pritožbo relevantna le, če pomeni hkrati kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik kršitev v zvezi očitkom napačne uporabe prava ne utemelji in zato preizkus ustavne pritožbe v tem delu ni mogoč. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.