TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je osebna vrednota nekaj, čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost. Teoretiki vrednote opredeljujejo kot »kriterije, ki jih ljudje uporabijo pri izbiri ali utemeljitvi dejanj in ocenjevanju ljudi (vključno s seboj) in dogodkov« (Schwartz, 1992, str. 1) in kot »abstraktne strukture, ki vključujejo prepričanja, ki jih imajo ljudje glede želenih načinov obnašanja ali želenih končnih stanj« (Feather, 1995, str. 1135). Ta prepričanja izvirajo iz temeljnih človeških potreb in družbenih zahtev ter so razmeroma stabilna, vendar ne nespremenljiva (Feather, 1995, str. 1135).

Posamezniki namreč razvijajo vrednote kot rezultat svoje vzgoje, individualne osebnosti in osebnih izkušenj. Tako lahko nanje vplivajo dejavniki, kot so starost, spol, kultura in vera (Hofstede, 1998, povzeto po Felton et al., 2008, str. 220), pa tudi izkušnje, izobrazba (Krambia-Kapardis & Zopiatis, 2011, str. 60) in kultura organizacije (Finegan, 1994, str. 753), v kateri so zaposleni.¹ osebne vrednote so tako:

a) jedro posameznikove osebnosti in zato zelo uporabne pri razumevanju dejavnikov, ki vplivajo na obnašanje posameznika (Feather, 1988, 1993; povzeto po Krambia-Kapardis & Zopiatis, 2011, str. 60; Feather, 1995);

b) posledično (lahko) pomembne za razlago obnašanja posameznikov (Schwartz, 1992) ter

c) (lahko) povezane s posameznikovo motivacijo za etično ravnanje (Ariail et al., 2012, str. 3).²

Zato smo se odločili narediti kar se da natančen pregled dosedanjih študij in njihovih ugotovitev glede osebnih vrednot računovodij, revizorjev in študentov računovodstva in revizije, in sicer kot podlago tako za nadaljnje raziskovanje kot tudi za razmislek odgovornih v računovodskih in revizijskih poklicnih organizacijah in podjetjih o pomenu osebnih vrednot za zdrav, odgovoren in uspešen razvoj računovodske stroke in dejavnosti v najširšem pomenu besede³ ter za učinkovito in uspešno upravljanje njunih človeških virov.

2. NAJPOGOSTEJŠI MODELI VREDNOSTNEGA PROFILIRANJA RAČUNOVODIJ

Pregled literature razkriva, da raziskovalci vrednote računovodij najpogosteje spoznavajo z Rokeachevim in Schwartzevim modelom. V nadaljevanju na kratko predstavljamo oba modela in iz njiju izpeljane nadaljnje klasifikacije.

2.1. Rokeach in njegov vprašalnik o vrednotah

Milton Rokeach4 (1973) je osebno vrednoto opredelil kot »trajno prepričanje, da je specifičen način obnašanja ali specifično končno stanje obstoja osebno ali družbeno boljši oz. bolj zaželen kot nasproten/obraten način obnašanja oz. nasprotno/obratno končno stanje obstoja« (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12; Shafer et al., 2001, str. 255, 412; Ariail et al., 2012, str. 7). Osebne vrednote naj bi po njegovem zasedale osrednji položaj v kognitivnem vzorcu posameznika in tako vplivale tako na njegova stališča kot tudi na obnašanje (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12). Še več, Rokeach (1973) ugotavlja, da so vrednote »determinante tako rekoč vseh vrst (posameznikovega; op. avt.) družbenega obnašanja, in sicer njegove družbene aktivnosti, stališč in ideologij, ocen, moralnih presoj, utemeljitev sebe do drugih ter poskusov vplivanja na druge« (Rokeach, 1973, str. 24; povzeto po Shawver & Clements, 2015, str. 3).

Njegova temeljna predpostavka je, da posameznik poseduje razmeroma malo različnih vrednot in da ljudje povsod posedujejo v osnovi enake vrednote, le da jim pripisujejo različne stopnje pomembnosti Prepoznane vrednote je organiziral v sistem vrednot⁵ in za njihovo merjenje razvil instrument RVS (iz angl. Rokeach Values Survey). Ta vključuje 36 vrednot, ki jih posameznik (običajno) razvrsti od zanj najbolj do zanj najmanj pomembnih, ali pa jim dodeli številčno oceno pomembnosti.⁶ Argument za razvrščanje vrednot po pomembnosti je pričakovanje, da se bo posameznik, ki ceni posamično vrednoto bolj kot neko drugo, temu primerno tudi obnašal (Kreitner & Reif, 1980; povzeto po Patten, 1990, str. 791).

Rokeachevih 36 vrednot je razvrščenih v dve osnovni skupini, in sicer 18 terminalnih in 18 instrumentalnih vrednot (preglednica 1). Terminalne vrednote (npr. sreča, modrost, svetovni mir) so opredeljene kot prepričanja/predstave o želenih končnih stanjih obstoja, ki jih lahko dosežemo (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12), oziroma se nanašajo na cilje delovanja (Krambia-Kapardis & Zopiatis, 2011, str. 61). Instrumentalne vrednote (npr. pošten, ljubeč, pogumen) pa so opredeljene kot prepričanja/predstave o želenih načinih obnašanja (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12; Felton et al., 2008, str. 220) oziroma se nanašajo na sredstva za dosego ciljev (Krambia-Kapardis & Zopiatis, 2011, str. 61). Terminalne vrednote so v instrumentu Rvs opisane/opredeljene s samostalniki, instrumentalne pa s pridevniki (Baird & Zelin, 2007, str. 43).

Nadalje Rokeach predlaga dve podkvalifikaciji za terminalne in instrumentalne vrednote (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12). Terminalne vrednote so (pod)razvrščene v osebne (npr. udobno življenje, samospoštovanje) in družbene vrednote (npr. mir na svetu, enakost), in sicer glede na to, ali je vrednota osredotočena na posameznika (egocentrična) ali na družbo (družbena) (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12). Instrumentalne vrednote pa so (pod)razvrščene v moralne vrednote (npr. pošten) in kompetenčne vrednote (npr. ambiciozen). Medtem ko je osredotočenje moralnih vrednot medčloveško (naše obnašanje do drugih ljudi) in bi njihova kršitev prinesla občutke krivde, so kompetenčne vrednote usmerjene v  posameznika in njegove dosežke, njihova kršitev pa bi prinesla predvsem občutek sramu ali manjvrednosti (Rokeach, 1973; povzeto po Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12). Družbene terminalne vrednote in moralne instrumentalne vrednote so tako osredotočene na druge, medtem ko so osebne terminalne vrednote in kompetenčne instrumentalne vrednote osredotočene na posameznika (Ariail et al., 2012, str. 10).

Preglednica 1: Vrednote po Rokeachu (1973) in njihove (pod)klasifikacije

Vir: Abdolmohammadi & Baker (2006); Shawver & Clements (2015); Akers et al. (2004); Ariail et al. (2012).

Rokeach je ob (takratnem) pomanjkanju teorij o tipologijah vrednot iskal (vsaj) izčrpno obravnavo, kar je storil tako, da je veliko število vrednot, omenjenih v literaturi, intervjujih in nakazanih z osebnostnimi lastnostmi, zmanjšal na manjši nabor vrednot, ki so se pojmovno kar najbolj razlikovale in bile empirično kar najmanj medsebojno odvisne. Na podlagi empiričnih analiz svoje raziskave je ugotovil, da je »malo verjetno, da bi opredeljenih 36 vrednot lahko učinkovito zmanjšali na (še) manjše število« (Schwartz, 1994, str. 21). Ni pa opustil ideje o tipih vrednot in tako še naprej ločeval med osebnimi, družbenimi, moralnimi in kompetenčnimi vrednotami (Schwartz, 1994, str. 21), čeprav svoje klasifikacijske sheme ni nikoli podprl empirično (Abdolmohammadi & Baker, 2006, str. 12-13). Kasneje sta bila za empirično proučevanje vplivov vrednot po Rokeachu (Rvs) glede na (etično) odločanje posameznikov uporabljena dva splošna pristopa (Shafer et al., 2001, str. 256). Prvi predpostavlja, da je vseh 36 vrednot med seboj neodvisnih, zato se preverja vpliv posamične vrednote na (etično) odločanje posameznika. Drugi pristop pa predpostavlja, da so vrednote lahko združene v skupine/tipe vrednot, zato se preverja vpliv teh na (etično) odločanje posameznikov (npr. Shafer et al., 2001; Abdolmohammadi & Baker, 2006).7

2.2. Tipologija po Musserju in Orkeju (1992)

Tipologija avtorjev Musser in Orke (1992) (angl. The Musser and Orke Typology) temelji na izsledkih Rokeachevega dela, saj sta avtorja uporabila njegovo klasifikacijo vrednot v štiri skupine. Njuna matrika 2 x 2 povezuje družbene in osebne terminalne vrednote z moralnimi in kompetenčnimi instrumentalnimi vrednotami.8 Rezultat je sistem vrednot, sestavljen iz štirih vrednostnih tipov: (1) sposobni aktivist (angl. Effective Crusader) (visoke družbene in visoke kompetenčne vrednote), (2) neodvisni maksimizator (angl. Independent Maximizer) (visoke osebne in visoke kompetenčne vrednote), (3) krepostni/čednostni zagovornik (angl. VirtuousAdvocate) (visoke družbene in visoke moralne vrednote) in (4) častni/pošteni egoist (angl. Honorable Egoist) (visoke osebne in moralne vrednote) (Ariail et al., 2012, str. 11). Po mnenju avtorjev (Musser & Orke, 1992) vsak od štirih vrednostnih tipov kaže na različno organizacijsko vedenje. Posamezniki tipa krepostni/čednostni zagovornik ali sposobni aktivist so označeni kot timski igralci, ki dajejo prednost organizacijskim ciljem pred svojimi osebnimi, vendar jih vsak od teh dveh tipov dosega na svoj način.

Medtem ko je krepostni/čednostni zagovornik (visokomoralen) skrben in osredotočen na druge (moralni razlogi za družbene cilje), je sposobni aktivist (visokokompetenten) samostojen in osredotočen nase (kompetenčni razlogi za družbene cilje). Po drugi strani so posamezniki tipa neodvisni maksimizator ali častni/pošteni egoist, ki imajo visoke osebne vrednote, označeni kot egocentrični in osredotočeni na svoje osebne cilje namesto na cilje organizacije. Ta dva tipa se spet razlikujeta pri vedenju do drugih. In sicer neodvisni maksimizator (visoke kompetence) je neobčutljiv in samostojen (kompetenčni razlogi za osebne cilje), medtem ko je častni/pošteni egoist (visoka morala) občutljiv za druge in skrben (moralni razlogi za osebne cilje) (slika 1) (Musser & Orke, 1992; povzeto po Ariail et al., 2012, str. 11 in 33).

Slika 1: Tipologija po Musserju in Orkeju (1992)

Vir: Ariail et al., 2012, str. 33, Giacomino et al., 2011, str. 23, Eaton & Giacomino, 2001, str. 218.

2.3. Schwartz (1992)

Schwartz in Bilsky (1987, 1990) (povzeto po Schwartz, 1992, str. 3–5) sta na podlagi tedanje literature oblikovala konceptualno definicijo vrednot, ki vključuje pet formalnih značilnosti vrednot, in sicer: (1) vrednote so koncepti ali prepričanja, (2) nanašajo se na (za)želena končna stanja ali vedenja, (3) presegajo specifične situacije, (4) vodijo izbiro ali ocenjevanje vedenja in dogodkov ter (5) so razvrščene glede na relativno pomembnost. Tako se vrednote razlikujejo od stališč predvsem po generalizaciji ali abstraktnosti in po hierarhičnem razporejanju glede na pomembnost (npr. Rokeach, 1973). Avtorja sta tudi predlagala, da je primarni vsebinski vidik vrednote vrsta cilja ali motivacijsko zanimanje, ki ga ta izraža. Tako sta izpeljala univerzalno tipologijo različnih vsebin vrednot z utemeljitvijo, da vrednote v obliki zavestnih ciljev predstavljajo tri univerzalne zahteve človeškega bivanja, na katere se morajo odzivati vsi posamezniki in družbe: (1) potrebe posameznikov kot bioloških organizmov (organizem), (2) potrebe po usklajenih družbenih interakcijah (interakcija) ter (3) potrebe skupin po preživetju in blaginji (skupina). Iz teh zahtev sta Rokeacheve vrednote razvrstila v osem različnih motivacijskih tipov vrednot, katerih večino (tj. prvih sedem) sta podkrepila z empirično raziskavo v sedmih različnih državah. Ta teorija tudi navaja vrsto dinamičnih povezav med motivacijskimi tipi vrednot in (na podlagi analize verjetnosti konflikta ali združljivosti) postavlja splošno strukturo povezav med sedmimi (motivacijskimi) tipi vrednot (Schwartz, 1992, str. 3–5).⁹

To tipologijo je leta 1992 Schwartz dopolnil in modificiral z empirično raziskavo v 20 državah in (novim) raziskovalnim instrumentom (Schwartz Value Survey, svs), ki meri 56 vrednot in jih razvršča v deset motivacijsko različnih tipov vrednot (angl. value types) (schwartz, 1992). Vsak od tipov je sestavljen iz treh do šestih povezanih vrednot. Ta instrument je bil kasneje uporabljen v številnih študijah, predstavljen pa je v preglednici 2.

Preglednica 2: Univerzalna tipologija vrednot po Schwartzu (1992)

Vir: Schwartz, 1994, str. 22; Akers & Giacomino, 2000, str. 89–90.

Schwartz je leta 2017 ta instrument še izpopolnil – osnovnih deset (kasneje 19) tipov (t. i. vrednote nižjega reda – low order values) je kategoriziral v štiri širše tipe (t. i. vrednote višjega reda – high order values) (za več glej Mubako et al., 2020).

3. PREGLED GLAVNIH UGOTOVITEV EMPIRIČNIH RAZISKAV O VREDNOTAH RAčUNOVODIJ

3.1. Splošne ugotovitve

Večina dosedanjih empiričnih raziskav o vrednotah računovodij je bila opravljena z Rokeachevim instumentom RVS (npr. Shafer et al., 2001, 2003; Abdolmohammadi & Baker, 2006; Ariail et al., 2012; Shawver & Clements, 2015; Waldron & Fisher, 2017; Ariail et al., 2020a, 2020b). Na podlagi njihovega pregleda lahko povzamemo, da računovodje¹¹ kot najpomembnejše opredeljujejo vrednote pošten, družinska varnost in odgovoren (ne nujno v tem vrstnem redu), kar so pokazale tudi starejše raziskave (npr. Swindle et al., 1987; Ward et al., 1995, 1997; povzeto po Akers & Giacomino, 2000, str. 89). Kot najmanj pomembne vrednote pa računovodje opredeljujejo vrednote poslušen/ubogljiv, urejen in svet lepote. Tudi drugi avtorji poudarjajo podobnosti v ugotovitvah. Npr. avtorja Abdolmohammadi in Baker (2006, str. 22) navajata, da je njuna raziskava na vzorcu študentov računovodstva pokazala skladnost s predhodnimi raziskavami, ter razmišljata, da (ne)preferirane vrednote ustrezajo nekakšnemu stereotipu vrednot računovodij. Podobno ugotavlja tudi shafer s soavtorji (2001) na vzorcu revizorjev.

Giacomino in Eaton (2003, str. 377) kot zanimivost izpostavljata še vedno (praviloma) najvišje razvrščeni vrednoti pošten in odgovoren, saj bi v tistem obdobju številni in odmevni računovodski škandali lahko kazali tudi na negativne spremembe v prevladujočem sistemu vrednot računovodij. Tako pa so kljub temu in negativnim objavam poslovne in računovodske skupnosti (ali pa morda prav zaradi te; op. avt.) računovodski strokovnjaki iz prakse in študenti še naprej vrednoti poštenosti in odgovornosti izpostavljali kot zanje najpomembnejši (Giacomino & Eaton, 2003, str. 377). Tudi raziskave, izvedene dobro desetletje in več kasneje, kažejo enako. Vrednoti pošten in odgovoren sta še vedno med najvišje razvrščenimi, čeprav bi bili računovodski škandali na začetku stoletja lahko znamenje drugačnega razvrščanja vrednot med računovodji in revizorji.

Ker so za računovodsko stroko vrednote pomembne predvsem z vidika njihovega vpliva na poklicnoetično obnašanje računovodij, velja na tem mestu izpostaviti študijo Ariaila in soavtorjev (2020a), v kateri raziskovalci ugotavljajo visoko raven skladnosti med najvišje razvrščenimi osebnimi vrednotami vodilnih predstavnikov (ameriške) revizijske stroke na eni strani in poklicnoetičnimi vrednotami, zajetimi v etičnemu kodeksu AICPA, na drugi. Po mnenju avtorjev to kaže na »pozitiven razplet tako za računovodsko stroko kot za družbo nasploh« (Ariail et al., 2020a, str. 1064). Njihove ugotovitve namreč podpirajo mnenje, da so finančni škandali, v katere so bili vpleteni revizorji, v glavnem posledica nekaj »slabih jabolk«, ne pa znamenje kakih globljih problemov stroke z vrednotami njenih članov (Ariail et al., 2020a, str. 1064).

Glavna omejitev navedenih raziskav je, da so večinoma geografsko omejene na ZDA. Raziskave vrednot računovodij zunaj ZDA z Rvs-jem so redke. Nam je uspelo najti samo eno. Karacaer je s soavtorji (2009) raziskovala osebne vrednote (in njihov vpliv na etično odločanje) revizorjev iz Turčije in Pakistana. Rezultati so pokazali, da turški in pakistanski revizorji podobno kot ameriški razvrščajo vrednoti pošten in odgovoren na vodilni mesti. Podobne so tudi ugotovitve raziskave vrednot kitajskih študentov poslovnih ved, ki so jo naredili Giacomino in soavtorji (2013)12, zato lahko, sicer z veliko mero previdnosti, domnevamo, da je pomembnost obeh vrednot tudi za računovodje drugod po svetu univerzalna in neodvisna od (kulturnega) okolja, v katerem delujejo. Razlike so večje med najnižje razvrščenimi vrednotami, med katere turški in pakistanski revizorji niso razvrstili nobene izmed treh ugotovljenih najnižje razvrščenih vrednot ameriških računovodij, je pa med njimi vrednota ambiciozen, ki jo ameriški revizorji po pomembnosti uvrščajo nekje na sredino, ameriški študenti poslovnih ved (Giacomino et al., 2013) in študenti računovodstva (Ariail et al., 2020b) pa celo kot drugo najpomembnejšo instrumentalno vrednoto. Glede tega so rezultati za turške in pakistanske revizorje podobnejši rezultatom kitajskih študentov poslovnih ved, pri katerih vrednota ambicioznost zaseda šele trinajsto mesto (Giacomino et al., 2013). Vrednota ambiciozen je zanimiva, saj gre za vrednoto, ki bi vsaj teoretično lahko bila pomemben dejavnik posameznikove delovne vneme in posledično uspešnosti, razlike v ocenah njene pomembnosti med različnimi narodi (ameriški revizorji, študenti računovodstva in študenti poslovnih ved pomembno višje kot kitajski študenti poslovnih ved ter turški in pakistanski revizorji) pa nakazujejo na možnost precejšnje kulturne pogojenosti.

Schwartzev vprašalnik (v nadaljnjem besedilu: svs) je za raziskovanje vrednot računovodij uporabilo manj raziskovalcev. Kljub temu da gre za dva različna instrumenta, pa lahko izsledke raziskav primerjamo, saj je v svs vključenih kar 21 vrednot iz Rvs-ja. Pregled raziskav je tako pokazal, da računovodje podobno kot po Rvs-ju na eno od prvih treh mest vselej razvrščajo vrednoto družinska varnost, sledijo pa vrednote zdravje, pošten, samospoštovanje in resnično prijateljstvo (Giacomino & Akers, 1997 (a); povzeto po Akers & Giacomino, 2000, str. 88-89; Giacomino & Akers, 1998; Akers & Giacomino, 2000; lan et al., 2009).13 Med najvišje uvrščene so le kitajski računovodje (praktiki in študenti) razvrstili (tudi) vrednoto spoštovanje staršev in starejših (gre za vrednoto, ki je vključena v svs, ni pa je v Rvs-ju), kar je tipično za tradicionalno kitajsko kulturo, v kateri je navezanost na družino zelo močna (lan et al., 2009, str. 66). Pri drugih študijah ni podatka o mestu razvrščanja te vrednote. Prav tako je za udeležence kitajske študije (lan et al., 2009) zanimivo, da so vrednoto pošten uvrstili šele na dvanajsto (praktiki) oziroma deseto mesto (študentje). Vse druge študije so bile opravljene v ZDA. Vrednoti družinska varnost in pošten se tako pojavljata v vseh pregledanih študijah kot dve izmed najpomembnejših vrednot računovodske poklicne skupine ne glede na model raziskovanja oziroma uporabljen instrument.

Odvisno od izhodiščno uporabljenega instrumenta za raziskovanje vrednot računovodij (Rvs ali svs) so raziskovalci za razvrstitev posamičnih vrednot v tipe vrednot in njihovo proučevanje najpogosteje uporabili Musser-orkejevo ali Schwartzevo tipologijo. Pri prvi gre za razvrstitev posameznikov v štiri osnovne tipe glede na preference vrednot po Rokeachu (bolj osebno ali družbeno/socialno usmerjen in bolj moralno ali kompetenčno usmerjen profil). Raziskave vrednot računovodij z Musser-orkejevo tipologijo so sicer redke in večinoma izvedene predvsem za ugotavljanje razlik med različnimi skupinami (npr. med spoloma).

Giacomino in Eaton (2003) tako ugotavljata, da je prevladujoč tip vrednot diplomantov računovodstva krepostni/čednostni zagovornik, kar kaže na to, da so ti po svojih vrednotah bolj kot nase oz. k sebi usmerjeni k drugim in morali. Ker pa so bili udeleženci njune raziskave študenti zasebne katoliške institucije, ki poudarja služenje drugim ter načelo sredstva pred cilji, so ti rezultati po mnenju avtorjev sicer spodbudni, a ne presenetljivi (Giacomino & Eaton, 2003, str. 375). Glede razlik med spoloma Ariail in soavtorji (2012) ugotavljajo, da moški pooblaščeni revizorji dajejo prednost osebnim in kompetenčnim vrednotam ter posledično ustrezajo tipu neodvisnega maksimizatorja, ženske pooblaščene revizorke pa so bolj naklonjene osebnim in moralnim vrednotam ter tako ustrezajo tipu častnega/poštenega egoista. Ker sta bili obe raziskavi opravljeni v ZDA in na specifičnih vzorcih, ju ne moremo posplošiti na celotno populacijo računovodij.

Schwartzeva tipologija je nadrobnejša in obsega deset motivacijskih tipov, izpeljanih iz 56 posamičnih vrednot. Tudi te raziskave so redke in izvedene predvsem v smislu ugotavljanja razlik med različnimi skupinami (npr. med spoloma, glede na področje delovanja itd.). Uspelo nam je najti le tri raziskave, izvedene na vzorcu študentov računovodstva ter revizijskih in davčnih strokovnjakov, izsledki vseh treh pa so precej podobni. Najpogostejša vrednostna tipa sta človeškost/dobrota in dosežek (Giacomino & Akers, 1997; povzeto po Akers & Giacomino, 2000, str. 88-89; Akers & Giacomino, 2000; Hassan et al., 2002; povzeto po lan et al., 2009, str. 61), medtem ko sta tradicija in moč najredkejša (Akers & Giacomino, 2000; Hassan et. al., 2002; povzeto po lan et al., 2009, str. 61). Ugotovitve nakazujejo na močno prosocialno usmerjenost (ameriških) računovodij ter željo po doseganju uspeha predvsem z dokazovanjem svoje usposobljenosti. sprejemanje običajev, ki jih nalagajo tradicionalna kultura, družbeni status in nadzor nad ljudmi in viri, so za (ameriške) računovodje omejenega pomena. Za primerjavo – med kitajskimi računovodji je najpogostejši vrednostni tip varnost, sledi človeškost/dobrota, najredkejši (enako kot v ZDA) pa tip tradicija (lan et al., 2009; lan et al., 2013). Avtorji ugotavljajo, da so osebne vrednote kitajskih računovodij in njihovi prevladujoči tipi sorodni kitajski kulturni tradiciji, hkrati pa je opaziti tudi vpliv zahodnjaških vrednot.

Giacomino in Akers (2001)14 sta s primerjavo študij o vrednotah študentov računovodstva in študentov poslovnih ved, revizorjev big 6 in japonskih poslovodij ugotovila, da tipi vrednot različnih anketiranih skupin kažejo visoko ujemanje. V vseh primerih sta namreč tipa dosežek in človeškost/dobrota blizu vrha ali najpogostejša, medtem ko sta tipa tradicija in moč med najredkejšimi.

3.2. Razlike med spoloma

Proučevanje razlik med spoloma je pomembno, saj so dosedanje raziskave pokazale, da moški in ženske razvrščajo posamične vrednote pomembno drugače (Ariail et al., 2012, str. 9). Tudi naš pregled raziskav kaže na to, da je kljub precejšnji enotnosti glede najpomembnejših in najmanj pomembnih posamičnih vrednot računovodij med spoloma vendarle tudi nekaj pomembnih razlik.

Z Rokeachevim instrumentom so razlike med spoloma za posamične vrednote na vzorcu računovodij raziskovali Giacomino in eaton (2003) ter Ariail s soavtorji (2012). Obe raziskavi kažeta na to, da je med ženskami in moškimi v računovodskih poklicih precejšnja enotnost glede najvišje in najnižje razvrščenih vrednot, se pa statistično pomembne razlike pojavijo pri desetih (pribl. 28 %) (Giacomino & Eaton, 2003) oziroma štirih (pribl. 11 %) (Arial et al., 2012) vrednotah med obema skrajnostma. Razlike v razvrstitvi se pri terminalnih vrednotah pojavljajo pri vrednotah modrost, vznemirljivo življenje in svoboda, ki jih moški razvrščajo višje, ter pri vrednotah užitek in enakost, ki jih višje razvrščajo ženske. Več razlik je pri instrumentalnih vrednotah. in sicer vrednote neodvisen, ljubeč in pripravljen pomagati (zadnji dve kot moralni vrednoti) razvrščajo višje ženske, vrednote pogumen, samoobvladujoč, domiseln/ustvarjalen in logičen/razumen (vse kompetenčne) pa moški. Obe raziskavi potrjujeta pomembno različne prednostne izbire med moškimi in ženskami v računovodstvu pri dveh vrednotah. In sicer ženske razvrščajo vrednoto ljubeč pomembno višje kot moški (v obeh študijah na tretje mesto med 18 instrumentalnimi vrednotami). Statistično pomembna razlika med spoloma je tudi pri vrednoti domiseln/ustvarjalen, ki jo moški v primerjavi z ženskami sicer uvrščajo višje, je pa tudi pri moških ta vrednota med manj pomembnimi (instrumentalnimi) vrednotami.

Za proučevanje razlik med spoloma raziskovalci pogosteje uporabljajo Musser-Orkejevo tipologijo. Izsledki raziskav kažejo, da moški računovodje spadajo pretežno v kategorijo neodvisni maksimizator (Eaton & Giacomino, 2001;¹⁵ Giacomino & eaton, 2003; Ariail et al., 2012), ženske pa pretežno v kategorijo krepostni/čednostni zagovornik (Eaton & Giacomino, 2001; Giacomino & Eaton, 2003), pa tudi častni/pošteni egoist (Ariail et al., 2012). Rezultati tako kažejo na moško naklonjenost osebnim in kompetenčnim vrednotam pred družbenimi in moralnimi ter naklonjenost žensk družbenim in moralnim vrednotam pred osebnimi in kompetenčnimi.¹⁶ Žal so ugotovitve ponovno večinoma omejene samo na računovodje v ZDA. Izjema je raziskava, ki so jo na vzorcu kitajskih študentov poslovnih ved (43 % vzorca so predstavljali študenti računovodstva) izvedli Giacomino in soavtorji (2013). Ugotovili so, da med kitajskimi študenti poslovnih ved (ne glede na spol) pomembno prevladuje vrednostni tip sposobni aktivist, za katerega je značilna prednostna izbira družbenih in kompetenčnih vrednot.

Ugotovitve so podobne tudi v raziskavah, opravljenih s schwartzevim instrumentom in tipologijo (npr. Giacomino & Akers, 1998; Akers & Giacomino, 2000; lan et al., 2009). Vse pregledane raziskave namreč potrjujejo, da računovodje, tako ženske kot moški, na najvišja in najnižja mesta razvrščajo bolj ali manj enake vrednote, razlike pa se pojavljajo predvsem pri vrednotah med obema skrajnostma. Giacomino in Akers (1998) tako ugotavljata razlike pri sedmih (pribl. 12 %) vrednotah. Študentke računovodstva v primerjavi z moškimi kolegi razvrščajo vrednoti zrela ljubezen in dovzeten/brez predsodkov statistično značilno in pomembno višje (obe vrednoti za kar 16 mest), vrednote vljudnost, povračilo uslug,¹⁷ bogastvo, avtoriteta in družbena moč pa razvrščajo nižje. Akers in Giacomino (2000) kasneje na vzorcu revizorjev ugotavljata še več razlik med spoloma, in sicer pri kar 16 posamičnih vrednotah (pribl. 29 %). Od teh so moški revizorji razvrstili samo tri vrednote višje kot njihove kolegice ženskega spola (svoboda, skromnost in zmernost), 13 vrednot pa je takih, ki so jih višje razvrstile ženske in se v glavnem nanašajo na medosebne odnose, življenje in družbena/socialna vprašanja. Obe raziskavi sta bili opravljeni na vzorcu iz ZDA. Na vzorcu kitajskih računovodij lan in soavtorji (2009) ugotavljajo 13 (računovodje iz prakse) (pribl. 23 %) oziroma enajst (študenti računovodstva) (pribl. 19 %) razlik med spoloma. Med računovodji iz prakse so moški razvrstili vrednote družbena prepoznavnost, ambicioznost, dovzetnost/brez predsodkov, drznost, sposobnost, poštenost in uspešnost statistično pomembno višje kot ženske, te pa so razvrstile višje vrednote občutek pripadnosti, mir na svetu, svet lepote, zaščita okolja in sprejemanje svoje vloge/mesta v življenju. Na primeru študentov so že zaradi starostnih razlik rezultati nekoliko drugačni. in sicer študenti moškega spola razvrščajo kreativnost, socialno pravičnost, ambicioznost, drznost, vplivnost, odgovornost in uspešnost višje kot ženske kolegice, te pa razvrščajo vrednote užitek, zrela ljubezen in zdravje višje od svojih moških kolegov.

Tudi pri ugotavljanju razlik med spoloma po tipih vrednot po Schwartzu sta prva dva (človeškost/dobrota in dosežki) ter zadnja dva tipa (tradicija in moč) enaka tako za ženske kot za moške. Čeprav obstajajo statistično značilne razlike med spoloma vsaj pri 12,5 % posamičnih vrednot, so raziskave pokazale razlike le pri enem vrednostnem tipu, pa še tukaj izsledki niso enotni. Giacomino in Akers (1998) npr. poročata o tipu moč, ki je med moškimi študenti statistično značilno pogostejši kot med ženskimi, Akers in Giacomino (2000) pa o tipu univerzalizem, ki je statistično značilno pogostejši med revizorkami kot med njihovimi moškimi kolegi.

Pomeni, da revizorke v primerjavi z njihovimi moškimi kolegi pripisujejo večji pomen razumevanju, spoštovanju, strpnosti in blaginji vseh ljudi in narave. Te ugotovitve so skladne s splošnimi ugotovitvami glede razlik med spoloma, saj so »dosedanje raziskave pokazale, da ženske pripisujejo manjši pomen moči in več pomena univerzalizmu in človeškosti/dobroti kot moški« (Lindeman & Verkasalo, 2005, str. 174).

Dodatne razlike med spoloma raziskovalci ugotavljajo na vzorcu kitajskih študentov računovodstva in računovodij iz prakse (lan et al., 2009). Tako je med računovodji moškega spola tip dosežek bistveno pogostejši kot med računovodkinjami. Enako je tudi pri študentih, le da je tam med študenti moškega spola pomembno pogostejši še tip samousmeritev, medtem ko je med študentkami pomembno pogostejši tip hedonizem.

Celoten članek je dostopen za naročnike!