TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ter vmesna sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„1. Tožena stranka je tožnici dolžna plačati odškodnino v znesku 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je tožnici dolžna plačati njene stroške postopka v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.204,00 EUR v 15 dneh.

Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena ZDR). Navedena zakonska določba pomeni, da je potrebno odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, v celoti presojati po splošnih pravilih civilnega prava, kot ta izhajajo iz ureditve odškodninske odgovornosti v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), to je, ali je za škodo, ki jo utrpi delavec, sploh podana delodajalčeva odškodninska odgovornost (vključno z vprašanjem morebitne deljene odgovornosti), za kakšno obliko njegove odgovornosti gre, ali gre za pravno priznano obliko škode in do kakšne višine odškodnine je delavec upravičen.

Iz opredelitve krivdne odgovornosti v prvem odstavku 131. člena OZ izhaja, da je za povzročeno škodo drugemu odgovorna tista oseba, ki je škodo povzročila, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

Na podlagi ugotovitev sodišča, ki med strankama očitno niti niso bile sporne, je tožnici škodo v posledici telesne poškodbe povzročil ropar, ki jo je pri poskusu ropa na delovnem mestu blagajničarke s pištolo udaril po glavi oziroma s strani po obraznem delu. V obravnavanem primeru bi bila tožena stranka odgovorna tožnici za nastalo škodo le, če bi bila ta posledica njenega nedopustnega ravnanja.

Zgolj pavšalne ugotovitve, da bi lahko tožena stranka tudi na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu zagotavljanja varstva pred ravnanjem tretjih oseb, ne morejo biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja in njene krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je sicer povzročila tretja oseba, za katero toženka ne odgovarja.