TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Nepremoženjska škoda, ki se izraža trajno ali trajnejše v določeni
obliki, pomeni isto škodo in zato sodišče določi en znesek
odškodnine, upoštevajoč trajanje te škode do izdaje sodbe in njeno
trajanje v bodoče.
Odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo lahko sodišče prisodi na
podlagi 203. člena ZOR tudi kadar se škodne posledice v oškodovančevi
psihi še niso pokazale, je pa gotovo, da bodo te posledice nastale v
bodočnosti.

1) Sodna praksa je do uveljavitve ZOR preteklo, pretrpljeno
nepremoženjsko škodo dovolj jasno razlikovala od bodoče, še
nepretrpljene škode. Tako je npr. za pretrpljeno telesno bolečino
priznavala posebno odškodnino, in če so bile te bolečine trajnega
značaja, je tako odškodnino priznavala za vse pretrpljene telesne
bolečine od škodnega dogodka dalje do konca zdravljenja, če pa naj bi
te telesne bolečine trajale še naprej (bodoča škoda) pa jih je v
pretežni večini primerov obravnavala v okviru odškodnine za trajno
zmanjšanje življenjske aktivnosti.
Tako izhodišče je imelo za posledico to, da so oškodovanci zahtevali
za telesne bolečine dve odškodninski postavki - posebej za
pretrpljene telesne bolečine in posebej za bodoče (navadno v okviru
odškodnine za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti). Tako
situacijo smo srečevali tudi pri nekaterih drugih oblikah
nepremoženjskih škod.
ZOR je razmerje med preteklo in bodočo škodo nedvomno postavil na
druge temelje. Tako npr. ni več zakonite podlage za 'delitev'
odškodnine za telesne bolečine na tiste, že pretrpljene in na tiste,
za katere se utemeljeno domneva, da jih bo oškodovanec trpel tudi v
bodoče, ni torej več podlage za tkim. zidanje odškodninskih zahtevkov
za isto obliko škode.
Odločilen čas za presojo, katera je pretekla in katera je bodoča
škoda, je nedvomno dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Za vso
tisto škodo, ki jo je oškodovanec pretrpel do konca glavne obravnave
pred sodiščem prve stopnje, je odškodnina zapadla do tega trenutka
(1. odstavek 326. člena ZPP) in jo zato obravnavamo kot preteklo
škodo, odškodnino za morebitno nadaljnjo škodo pa sodišče lahko
prisodi ob pogojih iz 203. člena ZOR. V tej določbi je kritje za
presojo odškodnine za bodoče, do konca glavne obravnave še nezapadle
nepremoženjske škode (ali gre po 204. členu ZOR predvsem za
procesno-pravno ali pa za materialno-pravno, tu ne obravnavamo).
2) Člen 203. ZOR definira bodočo škodo kot škodo 'če je ob normalnem
teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti'. Pravno
relevantna je torej le tista, za katero 'je po normalnem teku stvari
gotovo', da bo v bodočnosti obstajala. Ta gotovost pa se ne nanaša le
na nastop oz. obstoj te škode v bodočnosti, pač pa tudi na njen
obseg.
Bodoča nepremoženjska škoda se kaže lahko le v nepretrganem
nadaljevanju že obstoječe škode (kontinuirana bodoča nepremoženjska
škoda), ali pa je ob odločanju pred sodiščem prve stopnje še ni (in
jo tudi še ni bilo), po normalnem teku stvari pa je gotovo, da bo
nastopila (samostojna bodoča škoda).
3) V razpravi so bili izraženi pomisleki (VS Hrvatske), ali se na
podlagi 203. člena ZOR poleg odškodnine za tkim. kontinuirano bodočo
škodo, torej tisto, ki se kaže v nepretrganem nadaljevanju že
obstoječe škode (2. odstavek sprejetega sklepa), lahko prizna
odškodnino tudi za tako škodo, ki jo ob odločanju pred sodiščem prve
stopnje še ni, po normalnem teku stvari pa je gotovo, da bo nastopila
(tkim. samostojna bodoča škoda). V tej zvezi je bilo izraženo mnenje,
da formulacija besedila 203. člena ZOR ne daje podlago za prisojo
take odškodnine. Tudi začetek teka zastaralnega roka v primeru
kontinuirane in samostojne bodoče škode ni sočasen. Razprava vendarle
ni sprejela teh pomislekov in je zlasti opozorila že na dosedanjo
sodno prakso, ki je priznavala odškodnino za tkim. samostojno bodočo
škodo (razpravljalci so opozarjali na prisojo odškodnine otroku za
umrlega roditelja v času, ko se otrok te škode še ni zavedal, pa je
gotovo, da se jo bo zavedal v bodočnosti). Posvetovanje je po
navedenem sprejelo citirani sklep, z rezervo VS Hrvatske, da se
predlagani sklep ne nanaša na samostojno bodočo škodo (2. odstavek
sprejetega sklepa).
4) Po ZOR zato trajanje neke oblike negmotne škode ni merilo za njeno
klasifikacijo. Zato tudi ni več podlage za razlikovanje teh bolečin
po obdobjih, npr. telesne bolečine med zdravljenjem, telesne bolečine
kot trajna posledica. Vse telesne bolečine, tiste med zdravljenjem in
tudi tiste bodoče, je zato potrebno obravnavati v okviru tiste oblike
škode - 'telesne bolečine', ki ima pravni temelj v 1. odstavku 200.
člena in 203. členu ZOR.
V praksi pa se včasih odpre vprašanje, kdaj telesne bolečine kot ena
oblika škode preidejo v trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti,
torej v drugo obliko škode. Natančnejša razmejitev obeh škod ni
mogoča (včasih bo potrebna tudi pomoč izvedenca). Tako je npr.
sodišče že odločilo (glede na konkretne okoliščine primera), da se
trajni glavoboli upoštevajo pri odškodnini za trajno zmanjšanje
življenjskih aktivnosti, ne pa v odškodnini za telesne bolečine (VS
SR Slovenije, II Ips 208/80 z dne 4.2.1980, neobj.).