TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kjer je razlog za omejitev gibanja podan, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo ter da je pri podaji prošnje večkrat izjavil, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito.

Glede na to, da je bil tožnikov cilj Italija in ne Slovenija in da je tudi začel bežati, ko je zagledal policiste, kot je navedeno v policijski depeši, pa tudi če se je samo skril, kot je navedel na obravnavi, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na prostore centra za tujce. Tožena stranka je torej upoštevala konkretne okoliščine na strani tožnika glede njegove begosumnosti.

Tožnik je v zvezi s škodo navedel to, da se v centru za tujce zelo slabo počuti, ta navedba pa je premalo konkretizirana, da bi bilo možno iz nje sklepati na nastanek težko popravljive škode. Pri začasni odredbi je dokazno breme na strani tistega, ki začasno odredbo predlaga.