TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Smeri razvoja kazenskega procesnega prava

Ukinitev sodne preiskave

Sodna preiskava kot faza kazenskega postopka bo ukinjena, to je jasno. Vprašanje je samo še, kdaj. Glede na pogostost obljub o tem, da bo ukinjena, pa potem ni bila, gre za enega morebiti najbolj trdoživih institutov kazenskega postopka, glede katerega velja vsesplošno prepričanje, da je neučinkovit, a do njegove odprave ne pride.

»Sodne preiskave ne bo več,« je povedal minister na tiskovni konferenci leta 2007.¹ Razloge, ki jih je nanizal – želje po večji učinkovitosti in skrbi za pravice obdolženca – je deloma ponovil minister istega resorja v letu 2016, ki si je prav tako prizadeval za ukinitev.² V devetih letih se je sicer skrb za pravice obdolženca spremenila v skrb za pravice oškodovanca, a želja po odpravi te »neučinkovite«³ faze kazenskega postopka je ostala. Konsenz⁴ torej obstaja, da je »nekaj« treba narediti glede sodne preiskave, a kaj, ostaja neznanka.

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti je sicer že leta 2006 pripravil študijo⁵ o morebitnih možnostih preoblikovanja modela kazenskega postopka, torej tudi spremembo ureditve sodne preiskave, a kot rečeno, do nje ni prišlo.

Do ukinitve sodne preiskave torej bo prišlo, kdaj in kaj jo bo nadomestilo, pa ostaja neznanka. Poglaviten razlog za klavrn propad predloga novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP, novela ZKP-N) je med drugim mogoče pripisati dejstvu, da procesne ureditve sodne preiskave ni nadomestila z neko drugačno, a glede pravic udeležencev kazenskega postopka enakovredno ureditvijo. Kot so opozorili pronicljivi avtorji,⁶ Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) in drugi, so bile ponujene rešitve iluzorne in neustrezne.

Vseeno lahko vidimo orise ureditve, ki bo prišla. V prvi vrsti je treba poudariti, da obstaja verjetnost, da bo vsak poskus ukinitve sodne preiskave propadel, če ne bo del večje spremembe koncepta našega kazenskega postopka. Sodna preiskava pač ima svoj namen, ki ga lahko nadomesti le ustrezna sprememba celotnega sistema, ne pa zgolj ukinitev te »neučinkovite« faze postopka. Znotraj te spremembe pa je mogoče pričakovati opolnomočenje strank kazenskega postopka in pasivizacijo sodišča. Sodnik garant, in ne več sodnik inkvizitor? Tako je. Seveda je grenko jabolko, v katerega bo pri načrtovanju spremembe treba ugrizniti, vprašanje, kako opolnomočiti obrambo, ne da bi ogrozili učinkovitost preiskovalnega postopka. Rešitve, za katere se je odločila Italija leta 1988,⁷ so se izkazale za nerodne in v praksi dejansko niso zaživele. Obenem bo pasivizacija sodišča v zgodnjih fazah kazenskega postopka pomenila, da bo tožilstvo dejansko moralo delati. Nič več zaslišanj pred preiskovalnim sodnikom, na katerih prihoda tožilca ni pričakovati, ker bo tako ali tako vse vprašal preiskovalni sodnik – inkvizitor.

Večji ko bo pomen ugotovitev preiskovanja v zgodnjih fazah kazenskega postopka in bolj ko bodo stranke odgovorne za učinkovito uveljavljanje svojih pravic, večji bo žal tudi pomen gmotnega stanja osumljenca za nadaljnji kazenski postopek. Če namreč danes velja, da morata sodišče in tožilstvo v kazenskem postopku ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, pride z večjo diferenciacijo procesnih funkcij do večje skrbi za svoje delo in zmanjšanja skrbi za »splošno pravičnost«. Učinek sistema, pri katerem osumljencu zagovornik po uradni dolžnosti v tej fazi praviloma še ne »pripada« in je plačilo za zagovornikovo delo polovica tistega, ki bi mu šlo po Odvetniški tarifi, slednja pa za delo zagovornika v tej fazi za na primer srednje hudo kaznivo dejanje z zagroženo kaznijo do pet let zapora predpisuje nagrado 96 evrov, je predvidljiv. Večja ko bo dokazna vrednost informacij z začetka kazenskega postopka, večja bo osredotočenost policije in tožilstva na to fazo. Istočasno si bo zgolj peščica osumljencev lahko učinkovito obrambo zagotovila že v zgodnjih fazah kazenskega postopka, kar bo pomenilo, da bosta, preprosto rečeno, policija in tožilstvo veliko lažje kot zdaj dosegla obremenilne izjave manj izobraženih, slabše situiranih in družbeno šibkejših.

Ukinitev sodne preiskave je torej gotovost, vprašanje, kako jo nadomestiti, pa neznanka. Pri čemer je na mestu opozorilo, da je vloga sodne preiskave v zdaj veljavnem konceptu »mešanega« kazenskega postopka tako velika, da je njena ukinitev, ne da bi celovito spremenili sam koncept, pravzaprav nemogoča. Zakonodajalec lahko seveda poskusi, kot v preteklosti že je,⁸ a življenjska resnica, da hiše ne moreš začeti graditi pri strehi, pač ostaja.

Koristnost reforme sheme kazenskega postopka

Kot navedeno, je ukinitev sodne preiskave gotova, a za njeno učinkovitost, pa tudi samo po sebi bi bilo potrebno, da pride do reforme celotnega koncepta. Menim, da je končno prišel čas, da po več kot 50 letih⁹ osnove ureditve kazenskega postopka postavimo na moderne temelje.

»Mešanje« procesnih institutov, ki izvirajo iz inkvizitornega postopka,¹⁰ s tistimi, ki imajo zaslombo v adversarnem,¹¹ ima namreč omejen domet. Na neki točki, in ta točka je trenutno stanje slovenskega kazenskega prava, je pač treba postaviti notranje koherenten sistem, ki ni zgolj zlepljenka institutov, ki so se kot učinkoviti izkazali drugje.¹² Verjetno bi bilo dobrodošlo tudi, da bi imeli enoten sistem dokaznih standardov z jasno praktično aplikacijo, ne pa s stališča logike vprašljive rešitve, ko dokaz sicer ostane v spisu, a »se sodba nanj ne more opirati«. Kot razlog za nujnost reforme je morda treba še dodati, da je nesmotrno imeti fazo postopka, ki ima celo lastno poglavje,¹³ a je njen procesni pomen zanemarljiv; ugovor je praviloma vedno zavrnjen, če pa ni, se obtožnica večinoma vrne tožilcu v popravo, z navodilom, kaj naj napiše, da bo v prihodnje z njo uspel.

Razlogov za reformo je torej veliko, predlogov celostnih rešitev pa ne. Že omenjen predlog¹⁴ realizacije ni doživel, zakonodajalec pa je, kot je videti, scela izgubil zanimanje za celostno reformo; v zakonodajo »prevaja« zadevno zakonodajo Evropske unije in razen zgoraj opisanih poskusov ukinitev brez nadomestitev področje prepušča samo sebi.

Kaj bi torej bilo dobro, da predlog novega kazenskega postopkovnika vsebuje? V prvi vrsti naj temelji na realnih predpostavkah. »Kdor preiskuje, ne more hkrati opravljati objektivne in nepristranske sodne presoje.«¹⁵ Če naj bo sodnik torej sodnik garant, ne more biti istočasno preiskovalec in, še huje, odgovoren za pravilno ter celovito ugotovitev dejanskega stanja na glavni obravnavi. Če se je zakonodajalec odločil za uzakonitev pogajanj o priznanju krivde in sodišče vezal na kazen, za katero sta se stranki dogovorili, mora biti tudi za kaznovalno politiko odgovoren tisti, ki jo oblikuje: tožilstvo. Seveda pa potem logično sledi, da tovrstna pogajanja izvirajo iz pravnega prostora, kjer ima javnost večjo vlogo pri izbiri tožilcev in posledično pri oblikovanju kaznovalne politike. Povedano drugače: zakonodajalec se mora zavedati, da »uvoz« posameznega instituta terja, da se spremeni tudi pravno okolje v katerega ga plasira. Povečevanje učinkovitosti tudi ne sme pomeniti, da se roki krajšajo in da je grožnja prekluzije v kazenskem postopku vedno bolj pogost pojav, pri čemer se te reforme sodišč ne dotaknejo. Povedano bolj jasno: v zadevi, ki jo je policija obravnavala nekaj let, sodišče vodilo sodno preiskavo prav tako nekaj let, tožilstvo pa sestavilo obtožnico, dolgo nekaj sto strani, naj zagovornik poda ugovor v osmih dneh. Ali: pritožbo zoper sodbo, ki jo je sodnik pisal v nekajkratniku zakonsko predpisanega roka, instrukcijskega, seveda, mora zagovornik pripraviti v 30 dneh, ali pa bo zavržena.

Razlogov, zakaj bi se zakonodajalec moral lotiti resne in celostne reforme kazenskega postopka, je torej veliko. Pa se je bo? Resnično dvomim. Kot je bilo predstavljeno, je težav veliko, rešitve pa niso enostavne. Pri vsem tem je odločilno, da hitrega in jasnega odziva v obliki povečanja volilnega deleža ni pričakovati. In težko je pričakovati, da se bo politika lotila nečesa, kar je sicer potrebno, vendar ne bo prineslo političnih koristi. Zato bo smer razvoja še naprej »krpanje « lukenj v ladji, ki je slovenski kazenski postopek, namesto da bi zgradili novo.

Katere spremembe je še mogoče pričakovati?

Verjetno ni presenečenje, da se bo kazenski postopek prilagajal tehnološkemu. Ob spremembah izvedbe sojenja in uporabi tehnologije pri izvedbi zaslišanj je to prilagajanje pričakovati predvsem v zvezi s širitvijo nabora prikritih preiskovalnih ukrepov. Preiskovalni organi bodo prej ali slej uspeli z uzakonitvijo¹⁶ uporabe raznoraznih invazivnih programskih preiskovalnih pomagal.¹⁷ Pričakovati je torej širitev nabora tehnoloških sredstev, s katerimi se nadzoruje komunikacija, bodisi s »trojanci« ali pa s prevzemom GPS-modula v telefonu, s čimer bo osumljenec sam postal nosilec nadzorne naprave.

Verjetno je tudi, da bo prišlo do širitve policijskih pooblastil. Današnja tehnologija omogoča vedno bolj obsežen nadzor in urejanje množice podatkov, zbranih, ne da bi bilo preiskovanje osredotočeno (metadata). Zato bo prej ko slej prišlo do neke stopnje uzakonitve izvajanja stalnega video in avdio nadzora nekaterih javnih površin, uporabe biometričnih podatkov pri policijskem ugotavljanju identitete, samodejnega preverjanja registrskih tablic v javnem prometu in podobnih ukrepov. V tem delu menim, da je prav, da ima policija na voljo učinkovita in moderna sredstva za opravljanje svojih nalog, scela zgrešena pa so prizadevanja, da se omenjene rešitve uzakonijo preprosto zato, ker tehnologija to omogoča, delo policije pa je na ta način lažje. Praksa je namreč pokazala, da ko zakonodajalec enkrat policiji nekaj »dovoli«, to postane praksa, ki nima več povezave z začetnim pooblastilom.¹⁸

Sklep

Iz opisanega izhaja jasen sklep: v slovenskem kazenskem postopku se nam obetajo spremembe. V prvi vrsti bo to ukinitev sodne preiskave, koristno pa bi bilo razmisliti o spremembi celotne sheme kazenskega postopka. Kot nas učijo primeri neuspelih reform, je rešitve treba ustrezno domisliti in morajo biti rezultat dogovorov med deležniki. Zato bi bilo koristno, da se o reformi začnemo pogovarjati zdaj, takoj, ne pa da zakonodajni predlog nastane nekje v neki pisarni ministrstva, OZS pa ga nato dobi na vpogled in za podajo mnenja, ki naj bo poslano v petih dneh in o katerem ne bo nikakršne razprave. Če želimo imeti učinkovit, delujoč, predvsem pa pravičen kazenski postopek, se je o njem treba dogovoriti in iskreno upoštevati mnenja vseh, ki ga »uporabljajo«.

2. Smeri razvoja kazenskega materialnega prava

»Yes means yes« oziroma model »samo ja pomeni ja«

Ob začetnih pripravah na to Odvetniško šolo se je ta del predstavitve ukvarjal z vprašanjem, ali bomo omenjen model presoje, ali je podan zakonski znak pri kaznivem dejanju posilstva, uzakonili ali ne. A je zakonodajalec ravnal hitro, kaj hitro, urgentno, in uzakonil, da odsotnost privoljenja (affirmative consent) v spolni odnos pomeni, da je šlo za posilstvo.

Sprejeta zakonodajna rešitev je imela vsesplošno podporo politike, novela je bila sprejeta z 78 glasovi in je požela navdušenje civilne družbe. Po drugi strani je bila predmet ostrih kritik¹⁹ v pravni teoriji. Kakorkoli že, namen tega sestavka ni ugotavljanje, kako je do sprejema modela »yes means yes« (»YmY«) prišlo, niti opredeljevanje o njegovi primernosti, temveč analiza njegovega pomena na praktični ravni, torej: kaj »YmY« pomeni za obrambo v kazenskem postopku.

Pri »YmY« gre za ureditev, pri kateri je za nekazniv spolni odnos potrebno »svobodno aktivno sodelovanje in/ali izrecno prostovoljno ter svobodno podano soglasje (affirmative consent)«.²⁰ Če je bil do zdaj ključen element presoje, ali je do posilstva prišlo ali ne, zakonski znak uporaba sile,²¹ bo v prihodnosti ključno vprašanje, ali je bilo soglasje dano ali ne in, morda še pomembneje, kako »spoznati« ustrezno podano soglasje. Uporaba sile je namreč omogočala dokaj objektiviziran znak, o obstoju katerega je sodišče lahko presojalo. Pri odločitvi, ali je bilo soglasje podano, in tudi, ali je storilčevo prepričanje, da je bilo – ob zatrjevanju oškodovanca, da ni tako – zmotno, pa bo sodišče imelo več težav. V tem delu je pričakovati, da bodo kazenski postopki v zvezi z očitkom posilstva bistveno bolj »subjektivizirani« kot prej. Ne bo se več dokazoval objektivni znak, o obstoju katerega je mogoče sklepati na podlagi zunanjih znakov, temveč bo presoja prešla v izrazito subjektivno polje razumevanja in (pravilne) zaznave obnašanja (so)udeleženca spolnega odnosa. Žal bo subjektivizacija kazenskega postopka v skrajnih primerih verjetno privedla do raziskovanja predhodnih spolnih navad obeh udeležencev, kar bo imelo ravno nasproten učinek od tistega, ki so mu predlagatelji sledili.

V vsakem primeru bo ključen razvoj sodne prakse, ki bo moral na novo zamejiti, katera dejanja kažejo na to, da je obstajala vzajemna želja po spolnem odnosu (konkludentno soglasje), in katera so vsiljevanje svoje volje ter tako pomenijo kaznivo dejanje.

Pregon prenosa nalezljivih bolezni

Kot nam je pokazala še vedno prisotna epidemija koronavirusa, kazensko (materialno) pravo na izziv ni bilo pripravljeno. Zakon o nalezljivih boleznih ni bil v skladu z Ustavo RS,²² večina zadevnega kaznovalnega prava pa ni jasno²³ določala ne kršitev ne pristojnega organa za ugotovitev morebitne kršitve.

Na tem področju je pričakovati spremembe. Družba nasploh, ne samo Slovenci, bo morala sprejeti dogovor o tem, kateri posegi v osebno svobodo so dopustni zaradi zaščite skupnega dobrega – javnega zdravja – in kateri ne. Kar se tiče kazenskega prava, bo treba doreči, kdaj gre za tako hudo ogrožanje zdravja drugih, da lahko govorimo o kaznivem dejanju. Zato je pričakovati, da bo 177. člen Kazenskega zakonika (KZ‑1), ki ureja prenašanje nalezljivih bolezni, v prihodnosti amandmiran.

Žvižgači

Izdaja poslovne skrivnosti je kaznivo dejanje, ki ga opredeljuje 236. člen KZ-1. Enako velja za tajne podatke, izdajo katerih sankcionira 260. člen KZ-1. A obstajajo okoliščine, razlogi, ko je izdaja takšne tajnosti v javnem interesu.

Države, v katerih je kazenski postopek urejen z večjim poudarkom načela oportunitete, imajo možnost, da vprašanje uredijo kazenskoprocesno, naša ureditev pa v kazenskem postopku preferira načelo legalitete pregona, zato bomo verjetno dočakali tudi materialnopravni institut zaščite »žvižgača«. Resorni minister²⁴ napoveduje separatno urejanje, torej ne v KZ-1, temveč v posebnem zakonu, »ki bo celovito urejal zaščito žvižgačev«. Kdaj? Že letos jeseni. Ker ministrstvo svojih načrtov glede tega vprašanja še ni razkrilo, se ni mogoče podrobneje opredeliti do smeri, ki jo bo ubralo. Kot bo poznavalcem splošnega pojma kaznivega dejanja seveda jasno, ni zanemarljivo, v kateri del bo umeščena problematika žvižgačev.

Katere spremembe je še mogoče pričakovati?

Pričakovati je, da bo prej ko slej prišlo do zakonske ureditve evtanazije, istočasno pa do ukinitve kaznivega dejanja, ki kriminalizira pomoč pri samomoru, kar danes določa 120. člen KZ-1.

Skupaj z razvojem dojemanja odnosov med spoloma, rezultat katerega je med drugim tudi koncept »YmY«, je pričakovati, da bo prišlo do sprememb pri opisu kaznivih dejanj, ki urejajo spolno nadlegovanje. V zdajšnjem KZ-1 spolno nadlegovanje kot pojem ne obstaja. Polje kaznivosti je določeno ožje, kot ga bo razvoj področja verjetno začrtal v prihodnosti.

Sklep

Kazensko materialno pravo se razvija skupaj z družbo, v kateri živi in jo ureja. Z razvojem družbe je mogoče pričakovati tudi spremembo kazenskopravnega sankcioniranja nečesa, kar je še do pred kratkim veljalo za prepovedano. In obratno. Resnica je, da je kazensko pravo lahko branik statusa quo ali pa gibalo napredka in zato močno orodje družbenega urejanja. Dobro bi bilo, da bi zakonodajalec najprej ugotovil, kakšen družbeni konsenz obstaja, in pri tem upošteval tako laično kot tudi strokovno javnost.

Žal izkušnje iz preteklosti učijo, da ga vsakokratni zakonodajalec bolj uporablja kot orodje pridobivanja političnih točk, zato neke posebne preudarnosti (tudi) v prihodnje ni pričakovati.

3. Sklepne ugotovitve – kazensko procesno pravo in kazensko materialno pravo

V kazenskem pravu – procesnem in materialnem – nas čakajo spremembe. Nekatere so že dolgo časa pričakovane, denimo ukinitev sodne preiskave, druge so »vzniknile« in se zgodile dokaj hipno, na primer uzakonitev modela »YmY«. Nekatere so nujne, a ni nujno, da bo do njih sploh prišlo, tak primer je reforma sheme kazenskega postopka, spet druge so gotove, ker jih zapoveduje skupna zakonodaja EU, a bi bilo dobro, da bi jih pred implementacijo bolje domislili.

Skupno vsem spremembam pa je eno: če naj bodo uspešne, morajo biti domišljene. In domišljene so lahko le, če so rezultat resne razprave in izmenjave stališč. Vse dokler pa se zakonodajalec brani pomoči pri pripravi predlogov zakonov in sodelovanje deležnikov kazenskega prava jemlje v najboljšem primeru kot nujno zlo, v najslabšem pa kot dejavnik, ki mu je vpliv na vsebino zakona treba onemogočiti, ne bomo imeli dobre (kazenske) zakonodaje in bo onemogočanje sprejema predloga zakona, kot je bilo v primeru novele ZKP-N, nujno, da se preprečijo nedopustni posegi v človekove pravice.

¹ Sodne preiskave ne bo več, novice na portalu 24ur.com, 17. december 2007, http://www2.24ur.com/bin/article_print.php?id=3112879.

² Klemenčičev prvi korak k ukinitvi sodne preiskave, policija in tožilstvo skeptična, Dnevnik, 12. avgust 2016, https://www.dnevnik.si/1042748362.

³ Predsednik vrhovnega sodišča: sodne preiskave so neučinkovite, Pod črto, 20. februar 2020, https://podcrto.si/predsednik-vrhovnega-sodisca-sodne-preiskave-soneucinkovite/.

⁴ Sodna preiskava na prepihu: Tožilci, sodniki in odvetniki tokrat na isti strani, Dnevnik, 24. september 2016, https://www.dnevnik.si/1042751638.

⁵ Bošnjak, M., in drugi (urednica Katja Šugman Stubbs): Izhodišča za nov model kazenskega postopka, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2006.

⁶ Jančar, M.: Ob zavrnitvi novele ZKP-N, 4. oktober 2017, http://www.edusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/205110.

⁷ Kovačič, B.: Možnosti za reformo modela mešanega kazenskega postopka – nekatera teoretična izhodišča novega modela slovenskega zakona o kazenskem postopku, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 54, 2003, 3, str. 115–127, https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/2003/03/RKK2003- 03_BlazKovacic_MoznostiZaReformoKP.pdf.

⁸ In je pri tem propadel.

⁹ Trenutno veljaven ZKP je bil sprejet leta 1994. Dejansko pa je »zrasel« na koncepciji prejšnjega »jugoslovanskega« ZKP, ki je bil sprejet leta 1967. Kasneje je bil sicer večkrat amandmiran, prav kakor slovenski (trenutna črka veljavne novele je O), a konceptualno je ostal nespremenjen.

¹⁰ Tukaj je verjetno najbolj viden predstavnik načelo iskanja materialne resnice.

¹¹ Dober primer so »pogajanja o priznanju krivde«, izvorno plea bargaining.

¹² Tu velja omeniti kaznovalni nalog, ki izhaja iz nemške ureditve, pri nas pa je predmet številnih kritik.

¹³ Gre za XIX. poglavje z naslovom Obtožnica in ugovor zoper obtožnico.

¹⁴ Bošnjak, M., in drugi (urednica Katja Šugman Stubbs), naved. delo.

¹⁵ Šugman Stubbs, K.: Strukturne spremembe slovenskega kazenskega procesnega prava v zadnjih dvajsetih letih, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 75 (2015), str. 137.

¹⁶ Dejstvo, da bo materija zakonsko regulirana, je dobrodošlo. V preteklosti je namreč policija že uporabljala preiskovalna sredstva, šlo je za lažne bazne postaje/IMSIlovilce, brez pravne podlage. Posledic za nezakonito delovanje ni bilo, do zakonske ureditve njihove uporabe pa je prišlo približno deset let po tem, ko si je policija naprave nabavila.

¹⁷ Tu so mišljeni predvsem »trojanci«, programi, ki omogočajo prevzem in nadzor nad delovanjem informacijskih sistemov.

¹⁸ Na tem mestu je treba omeniti prakso, da enote za izravnalne ukrepe dejansko izvajajo hišne preiskave vozil brez odredbe, ker naj bi jim to omogočal zakon. Zakonsko pooblastilo je sicer bilo dano za neki čisto drugačen namen – nadzor državne meje, a se je v praksi izkazalo, da ga tako policija kot tudi sodna praksa (I Ips 337/2009) ne tolmačita tako.

¹⁹ Korošec, D.: O potrebi po ogromnih reformah slovenskega spolnega kazenskega prava, Pravna praksa, št. 12/2021, priloga II-VII; Korošec, D.: Fascinacija poseganja v spolno kazensko pravo, Pravna praksa, št. 10/2021, str. 3.

²⁰ Iz gradiva predlagatelja predloga zakona; https://www.samojapomenija.si/#tri.

²¹ Fizične ali kompulzivne!

²² Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-79/20 z dne 13. maja 2021.

²³ Na način torej, ki bi zagotavljal spoštovanje načela nullum crimen nulla poena sine lege certa.

²⁴ Predlog zakona o zaščiti žvižgačev bo za medresorsko obravnavo predvidoma pripravljen jeseni, MMC RTV Slovenija, 20. julij 2021,
https://www.rtvslo.si/slovenija/predlog-zakona-o-zasciti-zvizgacev-bo-za-medresorsko-obravnavo-predvidoma-pripravljen-jeseni/588271.