TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zoper predlog javnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnemu storilcu je dovoljen ugovor.

Zoper obdolženca, ki stori kaznivo dejanje v neprištevnem stanju in je nevaren za okolico, javni tožilec ne vloži obtožnice, temveč
predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu ali zdravljenja na prostosti (1. odstavek 493. člena Zakona o kazenskem postopku). Postopek za izrek tega varnostnega ukrepa urejajo določbe III. dela Zakona o kazenskem postopku, v poglavju o posebnih postopkih. Glede narave tega postopka v praksi ni enotnih pogledov. Prevladuje sicer stališče, sprejeto predvsem v zvezi s preiskavo, da ne gre za povsem samostojen postopek, ki bi v celoti odstopal od rednega postopka. Kljub temu pa je v praksi prevladalo stališče, da ugovor zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja ni dovoljen, češ da o predlogu javnega tožilca sodišče lahko odloči šele po glavni obravnavi. Na tej podlagi sodišča obdolžencem, zoper katere je bil predlagan izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, in zagovornikom niso vročala predlogov s pravnim poukom o pravici do ugovora.

Zagovornik obdolženca, zoper katerega je javni tožilec vložil predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, ker naj bi v neprištevnem stanju umoril svojo sestro in naj bi bil nevaren za okolico, je zoper predlog vložil ugovor. Izvenobravnavni senat temeljnega sodišča je kljub mnenju javnega tožilca, da ugovor ni dovoljen, ker naj bi analogija ne bila dopustna, ugovor obravnaval. Javnemu tožilcu je s sklepom, s katerim je ugovoru ugodil, naročil, naj zahteva dopolnitev preiskave zoper obdolženca, ker med preiskavo ni bila razčiščena možnost, ali se obdolženčeva sestra ni morda poškodovala sama tako, da je za posledicami poškodb umrla. Svoje stališče o dovoljenosti ugovora je sodišče obrazložilo takole:

"Izvenobravnavni senat je najprej ocenjeval dopustnost ugovora zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva, bodisi v zdravstvenem zavodu ali na prostosti. Odločanje o takšnem predlogu javnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa ureja posebej postopek v 28. poglavju Zakona o kazenskem postopku, 493. člen in naslednji. Res je, da posebej inštituta ugovora to poglavje ne ureja, vendar pa določba 508. člena ZKP napotuje na smiselno uporabo drugih določb Zakona o kazenskem postopku, v kolikor v tem, 28. poglavju ni določeno kaj drugega. Že z razlago citirane določbe je več kot očitno, da je zakonodajalec dopustil analogijo v kazenskem procesnem pravu, ne samo na tem mestu in za ta postopek, ampak tudi npr. z določbo 430. člena ZKP (skrajšani postopek) tako, da stališču javnega tožilca ni moč pritrditi. Sodna praksa je na tem področju skopa. Le v bazi odločb Vrhovnega sodišča R Slovenije je objavljeno pravno mnenje kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča R Hrvatske z dne 4.4.1991, ki pove, da obdolženi nima pravice ugovora zoper predlog javnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. S takšnim pravnim mnenjem, ki sicer ni obrazloženo in ga tudi ni moč preizkušati, se izvenobravnavni senat ne strinja. Ocenjuje namreč, da je potrebno imeti pred očmi, da se terja preizkus vloženega akta javnega tožilca kot stranke v kazenskem postopku, pa naj gre za obtožbo, obtožni predlog ali pa nenazadnje za predlog, ki je predmet tega postopka. Akti javnega tožilca, s katerimi predlaga začetek določenega postopka, pomenijo namreč poseg v integriteto tistega, ki se mu očita, da naj bi storil neko kaznivo dejanje. Nedvomno v ta sklop spada tudi predlog za izrek varnostnega ukrepa, ki je podlaga za začetek posebnega postopka. Ni izključiti možnosti, da bi javni tožilec nekritično, ali konec koncev samo na podlagi policijskih podatkov (kazenske ovadbe in ostalega gradiva), ali opravljenega nujnega preiskovalnega dejanja ali posameznega preiskovalnega dejanja (v mislih ima senat pribavo dokaznega vira, in sicer izvida in mnenja izvedenca psihiatrične stroke o sposobnosti razumevanja in obvladovanja storilca kaznivega dejanja in ocene o njegovi nevarnosti za okolico - primer za kazniva dejanja, za katera preiskava ali da ni obvezna, ali da je možno predlagati samo opravo posameznih preiskovalnih dejanj) vložil predlog za izrek varnostnega ukrepa. Takšno izvedensko mnenje sicer lahko zadosti utemeljenemu sumu, da je storilec kaznivega dejanja neprišteven in da je nevaren za okolico, vendar pa je za vložitev predloga potrebno, da je izpolnjen tudi pogoj, da je storilec utemeljeno osumljen izvršitve objektivnih znakov kaznivega dejanja. Ni izključiti, da bi se lahko določena dejstva pokazala kot odločilna za odločitev javnega tožilca po vložitvi predloga in vročitvi le-tega obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ponujena v presojo v vloženem ugovoru pa bi utemeljeno nakazovala na to, da ni podlage za izvedbo posebnega postopka (okoliščine, ki govorijo v prid zastaranju, ali sicer druge, ki izključujejo pregon - o stvari že odločeno - ipd.). Nevzdržno je, da bi se lahko takšen podatek upošteval izključno šele na glavni obravnavi, ne pa že prej, saj če bi se, bi lahko do glavne obravnave sploh ne prišlo. Da pa se vsem tem nevarnostim obdolženi izogne, mu je potrebno ponuditi tudi inštrument preizkusa, ali je vložen predlog utemeljen, torej ali ponuja določeno stopnjo resnice, kar velja nenazadnje za vložitev obtožbe ali obtožnega predloga. Morebitno stališče, da naj bi se takšne okoliščine ugotavljale na podlagi izvedenih dokazov šele in izključno na glavni obravnavi, ne pa tudi prej, tako ne vzdrži kritične presoje. Povedano zato narekuje analogno uporabo določb rednega postopka, tudi glede dopustnosti vložitve ugovora zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa. Nenazadnje je to tudi v duhu zakona in načelo zakonitosti (2. člen ZKP) ni prav v ničemer kršeno.

Ob takšnem razlogovanju, čeprav to sicer ni vsebinsko povezano z odločanjem o ugovoru zagovornika, pa je, v kolikor ugovor ne bi bil vložen, dana možnost predsedniku razpravljajočega senata, da sam sproži "ugovorni postopek" (277. člen ZKP), kakor tudi, da je za kazniva dejanja, za katera bi sicer veljale določbe skrajšanega postopka, dopustna uporaba teh določb za preizkus vloženega predloga (436. člen v zvezi s 508. členom ZKP).

Postavlja pa se vprašanje, kako odločati o ugovoru zoper predlog, ali se torej lahko uporabijo določbe 269., 270. in 271. člena ZKP. Stališče izvenobravnavnega senata je pozitivno. Preiskava je namreč glede na določbo 2. točke 171. člena ZKP dopustna, pa čeprav gre za okoliščine, ki kazensko odgovornost obdolženca izključujejo, pod kumulativnim pogojem, da so razlogi za izrek varnostnega ukrepa. Ob takšnem stališču, ki ga zastopa tudi dr. Živko Zobec v Komentarju k zakonu o kazenskem postopku, pa je po oceni senata možna tudi dopolnitev preiskave. V tem obravnavanem primeru je bila kazenska preiskava, glede na predpisano kazen, obvezna in je zato potrebno pritrditi ugovoru zagovornice, da je bila v postopku pred vložitvijo predloga storjena napaka, ko obdolženi ni bil zaslišan, čeprav bi moral biti. Podana je namreč ocena, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, da je obdolženca moč zaslišati ali vsaj oceniti možnost v tej smeri, ne glede na njegovo duševno stanje. Nenazadnje se obdolženca vabi na glavno obravnavo v posebnem postopku, dana mu je možnost, da se brani (494. člen ZKP) in mu zato vnaprej ni mogoče odreči, odvzeti položaj procesnega subjekta."

Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je ocenila stališče izvenobravnavnega senata o dovoljenosti ugovora zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja kot pravilno. V 508. člen Zakona o kazenskem postopku je vgrajena zakonska ali posamična analogija, saj se po tej določbi glede postopkov za izrek varnostnih ukrepov smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, če v poglavju o varnostnih ukrepih ni določeno kaj drugega. S tem je zakonodajalec vnaprej predvidel analogijo kot metodo, s katero je mogoče ustvariti ustrezno pravno pravilo za primere, ki pravno niso urejeni. Tako je mogoče tudi v tem primeru, od primera, urejenega z zakonom, da je zoper obtožnico ugovor dovoljen, sklepati na v zakonu neurejeni primer ugovora zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa. Gre za dve tako tesno podobni pravni
situaciji, da bi bilo zaradi načela pravne enakosti nedopustno, če bi imela obdolženec, zoper katerega je vložena obtožnica na eni in obdolženec, zoper katerega je predlagan izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na drugi strani, neenakopravne procesne možnosti do ugovora, s katerim bi lahko preprečila razpravljanje na glavni obravnavi, če zanjo pogoji niso izpolnjeni.