TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu brez posebne zahteve v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič.

Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz tretjega odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala. Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo.

Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravil o zastaranju ne sme biti takšna, da bi njihov učinek dedičem preprečil ali jim naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do dedovanja, je po prepričanju tega sodišča pri presoji zastaranja treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Okoliščine tega primera, predstavljene v 12. točki obrazložitve, dodatno izključujejo razlago, da enoletni subjektivni rok v situaciji iz drugega odstavka 130. člena ZD ne pride v poštev – za dedinjo, ki je opisane okoliščine poznala, ni nesorazmerno breme, uveljaviti svojo pravico v rokih iz drugega odstavka 130. člena ZD.

ZD začetek teka subjektivnega roka veže še na vednost dediča o tem, kdo je posestnik stvari zapuščine. Pravnomočnost sklepa, na katero je sodišče prve stopnje vezalo začetek teka subjektivnega roka, za vednost tožnice, ki v zapuščinskem postopku ni sodelovala, nima nikakršnega pomena, z njenega vidika gre za objektivno in ne subjektivno okoliščino.

Odločilno je, kdaj je tožnica izvedela, da je prav tožena stranka posestnica stvari zapuščine. Preden je to sploh postala, tožnica za njeno posest gotovo ni mogla zvedeti.