TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da se v tem delu zdaj v celoti glasi:

„I. Ugovoru dolžnice z dne 14. 2. 2022 se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 1584/2021 z dne 17. 1. 2022 v prvi alineji I. točke izreka delno razveljavi, in sicer za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 7.504,20 EUR za čas od 14. 9. 2009 do vključno 19. 12. 2018 ter se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

Ugovor dolžnice glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 115,34 EUR za čas od 20. 3. 2010 do vključno 19. 12. 2018 (druga alineja I. točke izreka) in glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 96,12 EUR za čas od 11. 12. 2012 do vključno 19. 12. 2018 (tretja alineja I. točke izreka) se zavrne.“

II. Pritožba dolžnice zoper točko I izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže, pritožba dolžnice zoper točki II in III izreka sklepa sodišča prve stopnje pa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z zastaranjem navedla: "Sklepu o izvršbi je priložena sodba z opravilno številko Opr. št. P 519/2003, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2009 in izvršljiva 14. 9. 2009. Predlog za izvršbo je vložen 20. 12. 2021 in dopolnjen dne 13. 1. 2022. Iz navedenih listin izhaja, da je upnik A. A. predlagal izvršbo po poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe, rok za predlaganje izterjave je zastaral zato predlagam pristojnemu sodišču, da Sklep o izvršbi razveljavi." Iz takšne vsebine ugovora po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da dolžnica ugovor zastaranja uveljavlja glede celotne terjatve, ki ji je bila v plačilo naložena s sodbo P 519/2003, torej tako glede zastaranja glavnice kot tudi glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Dejstva, da se je dolžnica izrecno sklicevala na potek desetletnega zastaralnega roka, ki ustreza roku iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče interpretirati tako, da dolžnica uveljavlja zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, katere zastaranje se presoja po tej določbi, ne pa tudi zastaranja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice, katerih zastaranje se presoja po določbi drugega odstavka 356. člena OZ. Vprašanje, kakšna je dolžina relevantnega zastaralnega roka in katere določbe je treba uporabiti za presojo zastaranja, je vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče uporabiti ustrezno upoštevaje relevantna dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, pri čemer pa sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

S sklepom o izvršbi In 1483/2009 je bila dovoljena zgolj izvršba (med drugim tudi) za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.504,20 EUR, ki so bile dolžnici s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 519/2003 z dne 15. 5. 2008 v plačilo naložene za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Odločbe, s katero je bilo odločeno o dolžničini obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v višini 7.504,20 EUR in ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo teh obresti, tako ne predstavlja sklep o izvršbi In 1483/2009, ampak sodba P 519/2003. Ker so zakonske zamudne obresti od zneska 7.504,20 EUR v plačilo zapadle šele v obdobju po izdaji navedene sodbe, celotne prisojene obresti predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe in ki zapadejo v bodoče, zanje pa v celoti velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 356. člena OZ.