TFL Vsebine / TFLGlasnik

Preiskava se je razvijala in odvijala naprej tako ugodno, da so se že po tednu dni stekli pogoji za odpravo pripora. Spisal sem predlog, sodnik mu je ugodil in moj klient je veselo odcapljal na prostost. Sodišče me je razrešilo, izstavil sem stroškovnik, spis odložil v arhiv in na zadevo hvaležno pozabil.

Minilo je kar nekaj časa in nekega dne sem drgnil komolce in trgal rokave v pisarni, ko mi zazvoni telefon. Dvignem slušalko in mil glasek tajnice Vrhovnega sodišča mi je zažuborel v uho ter povedal, da želi sodnik, gospod Neki Nekdo, govoriti z mano. Prevezala je in sodnik me je vprašal, ali bi imel čas, da se za trenutek oglasim pri njem v pisarni. V hipu sem se počutil strahovito pomembnega in da bi ta veličasten občutek trajal čim dlje, sem se dogovoril za obisk pri njem čez tri dni. Te tri dni sem od namišljene pomembnosti hodil pet centimetrov nad tlemi in se potem končno odpravil na Vrhovno sodišče.

Sodnik me je lepo sprejel, bil je malo v zadregi in po nekaj vljudnostnih frazah v smislu, da se vsaj na videz poznava s sodnih hodnikov, je prešel k stvari. »Gospod odvetnik,« je začel. »Zagovarjali ste Ničkrivega Nedolžnića in vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. «

Takrat sem imel še kar hitre in dokaj bistre možgane in takoj se mi je posvetilo, v katerem grmu tiči zajec. »In sedaj, gospod sodnik, če se ne motim, verjetno želite, da zahtevo umaknem?« sem vprašal.

Še vedno malce v zadregi mi je pritrdil in mi zagotovil veliko hvaležnost, če to storim. Nisem videl razloga, da mu ne bi naredil te usluge, in obljubil sem, da jo bom nemudoma umaknil. Kamen, ki se mu je odvalil od srca, je s tako silo treščil na tla, da je skoraj poškodoval parket. In v znak hvaležnosti je obljubil, da me bo ob prvem srečanju povabil na pivo.

Šel sem v pisarno, natipkal dokument o umiku zahteve, ga oddal in na zadevo spet hvaležno pozabil. Pa ni minilo teden dni, ko sem proti poldnevu hitel na sodišče in mi pride naproti gospod sodnik Neki Nekdo, očitno po sicer kratkem, a truda polnem dopoldnevu že na poti domov. Vljudno sem ga pozdravil in z grozo ugotovil, da je ubogi sodnik slaboviden. Na moj pozdrav je sicer nekaj zamrmral, a očitno me ni videl in prepoznal. In čeprav se po nekem naključju velikokrat srečava, mu še dandanašnji nekako ne uspe, da bi me videl in prepoznal. Nekako se zdi, da gleda skozme.

In sedaj je čas, da pojasnim še naslov prispevka. Gospod sodnik Neki Nekdo je namreč potreboval približno dve leti, da je nujno priporno zadevo vzel v roke in ugotovil, da je še ni rešil.