TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Poleg potrebnih lastnosti in sposobnosti skrbnika, ki jih zakon opredeljuje v 240. in v 241. členu, DZ določa, da sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in če je to v korist varovanca. Določba je izraz dostojanstva osebe in njene pravice do samostojnega odločanja o sebi. Obe sta kot človekovi pravici zagotovljeni z Ustavo. Dopustnost posegov vanju je zato omejena na najmanjši potreben obseg. Nespoštovanje varovančeve želje je sprejemljivo le v primeru, ko je ugotovljeno, da ni sposoben razumeti njenega pomena in posledic, ali če ni v njegovo korist. Navedeno tudi pomeni, da se je sodišče dolžno z osebo pogovoriti o osebah, ki pridejo v poštev pri izbiri skrbnika in njeno mnenje ovrednotiti ob upoštevanju danih možnosti in dobrobiti osebe.

Ker odločitev o postavitvi skrbnika intenzivno posega v pravico posameznika, da samostojno odloča o svojih zadevah, mora biti obseg skrbnikovih nalog omejen na najmanjši potreben obseg. Še posebej v primeru, ko oseba nasprotuje postavitvi skrbnika, je sodišče dolžno oblikovati naloge tako, da bo iz izreka razvidno, v čem ostaja samostojna in do kod segajo skrbnikove naloge na posameznih področjih.

Odvzem volilne pravice bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani morejo utemeljevati le okoliščine, iz katerih izhaja, da oseba ni sposobna razumeti pomena, namena in učinkov volitev.

Sodišče bi moralo najkasneje tedaj, ko je ugotovilo, da pritožnik nasprotuje skrbništvu in da je možno, da njegovo nasprotovanje ne bo privedlo do ustavitve postopka, pritožniku predstaviti možnosti za zagotovitev (pravne) pomoči v postopku. Dolžno mu je bilo bodisi dati možnost, da si izbere odvetnika, in ga poučiti o možnostih za pridobitev brezplačne pravne pomoči, bodisi postaviti začasnega skrbnika z nalogo pomagati pritožniku pri uveljavitvi njegovih pogledov v postopku. Šele če bi pritožnik obe možnosti zavrnil in bi sodišče ocenilo, da gre za pristno nasprotovanje in da zmore sam dovolj dobro predstaviti svoje želje in poglede v postopku, bi bil mogoč sklep, da je bila pritožniku zagotovljena pravica do izjave.