TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik in toženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, res na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravnika. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.

Obveznost zdravnika ima značilnost obligacije prizadevanja, ne obligacije uspeha. To pa še ne pomeni, da za pravilno izpolnitev obveznosti medicinskega strokovnjaka zadošča vsakršno prizadevanje. Zadošča le prizadevanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztrajanje pri prvotni (lahko sicer sprva dobro izbrani) rešitvi, po tem, ko so bili vsadki tako divergentni, da po skladnih ugotovitvah izvedencev niso omogočali niti vstavitve niti retencije snemne proteze, pač ni ravnanje skrbnega strokovnjaka.