TFL Vsebine / TFLGlasnik

Če ne bi v jeku prejšnje krize sprejeli Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb (ZZZRO),³ ki je potrdil enake parametre zaščite, kot so jih vsebovali obe že navedeni konvenciji (tj. Konvencija o statusu beguncev in Evropska konvencija o človekovih pravicah) in Zakon o azilu, in če ne bi 24. februarja 2022 v Ukrajini eksplodirale Putinove imperialistične blodnje, bi se kar strinjal z novinarjem Boštjanom Videmškom, ki je v predbožični številki Dela analiziral zgolj malo starejšo afganistansko tragedijo in ob tem zapisal, da se je tam »sesul tudi utopičen projekt univerzalnega koncepta človekovih pravic«. A tudi če se nam je evforija sesula, so morali vsaj pravica do življenja in neka racionalna izhodišča za določitev minimalnih človekovih pravic, vključno z njihovo praktično zaščito, sesutje vendarle preživeti. Sicer si ne bi mogel razložiti, zakaj so organi Evropske unije – morda tudi zaradi slabe vesti – povozili svojo lastno birokratsko latovščino, se spoprijeli z resničnimi težavami in odrinili ustaljeno financiranje družbenega parazitiranja pod krinko človekoljubja. Tako so v začetku letošnjega marca kar mimogrede sprejeli dogovor o začasni zaščiti ukrajinskih beguncev, ki so ga že sredi marca nadgradili še z ustreznimi smernicami. In sprejemanje nesrečnih ljudi iz Ukrajine – med katerimi so skoraj izključno ženske z otroki ter stari ljudje – trenutno deluje predvsem na etični pogon. A iz drugih primerov je znano, da etični pogon po nekem času usahne in da je zato treba pomoč beguncem prej ali slej spremeniti v pretežno institucionalno skrb.

Seveda kot razvita in demokratična država, za katero gola etična norma ni dovolj, potrebujemo ustrezno pravno podlago za ravnanje s tujci, ki se znajdejo pri nas. Tudi za ravnanje z ukrajinskimi begunci. A ker je zavoženo zakonsko besedilo, o katerem sem pisal v prvem delu eseja, skoraj nemogoče popravljati, bi bilo bolj smiselno, da se namesto sedanjega pripravi nov zakon. In to tak, ki bo usklajen s Konvencijo o statusu beguncev, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter domačima zakonoma s primerljivimi parametri, spisan pa tako, da ga bodo razumeli ne le uradniki, temveč tudi prevajalci, ki bodo morali njegove določbe tolmačiti revežem v njim razumljivem jeziku. Zdi se, da so se zadnje čase do enakega spoznanja dokopali tudi slovenska vlada in javna občila. V javnih občilih tako lahko beremo o neznosni birokratizaciji postopkov, vlada pa je z Uredbo o načinu zagotavljanja pravic osebam z začasno zaščito⁴ prihitela na pomoč ukrajinskim beguncem.

In ker potiskan papir, ki ga Evropska unija pogosto producira namesto učinkovitega spopadanja s krizo – vsa čast trenutni izjemi – sesutja utopičnega projekta ne bo preprečil, se je najbrž treba tega problema lotiti predvsem na etični in praktični ravni, ki sta edini prestali preizkus časa in izvedbe. Seveda bi bilo daleč najboljše, da bi se težave odpravilo tam, kjer so nastale, tj. v Ukrajini, da bi se dosegel pravičen mir in da bi se begunci lahko postopoma vrnili, v Sahelu pa tako, da bi se začele črpati ogromne količine vode, ki so skrite globoko pod puščavo, in da bi se tam živečim ljudem omogočilo živeti od dela njihovih lastnih rok. A ob sedanjem sebičnem kopičenju bogastva bogatih, povsem zastrupljenih mednarodnih odnosih in imperialnih blodnjah neodgovornih politikov tega še dolgo ni pričakovati, zato je treba najti praktične in hitre rešitve. Naj jih naštejem:

• V državah, v katerih so – objektivno gledano – življenjski pogoji najslabši, je treba bodisi na ravni Združenih narodov bodisi na ravni Evropske unije in podobnih afiliacij nemudoma ‒ in kjer je to možno ‒ vzpostaviti pisarne, v katerih se bodo organizirano zbirale prijave posameznikov ali družin za izselitev. Med take države bi prvenstveno spadale tiste z majhno nadmorsko višino, ki jim grozi dvig morske gladine, države, v katerih divjajo vojne, in države, ki dokazano ne morejo prehraniti svojih prebivalcev. Tam, kjer to ni možno, je treba smiselno enako pomoč organizirati ad hoc.
• Seveda pa je eksodus nesrečnih Ukrajincev postal človekoljuben problem takih dimenzij, da ga je treba reševati drugače od splošnega vzorca. Že osnovni pravni akti, ki sem jih naštel, vseh migrantov ne mečejo v isti koš. Absolutno prioriteto bi morali imeti begunci, med njimi pa predvsem ženske, otroci in starci. Da se ugotovi, kateri migranti izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa beguncev, se je najprej treba odločiti za ustrezno triažo. Vzdržimo se svetohlinskega zgražanja, da se je to delalo že po prvi, še bolj pa po drugi svetovni vojni. Vsi migran ti prav gotovo ne potrebujejo tolikšne zaščite, kaj šele da bi bili upravičeni do nje, zlasti ne teroristi, kriminalci, pustolovci in razni mladi moški, ki so odnesli pete, doma pa pustili žene in otroke. Najbrž se še spominjate tistih dveh smrkavcev, ki sta v času največjega sirskega begunskega vala prišla čez makedonsko- grško mejo, si nato najela taksi za vožnjo do Beograda, se tam v frizerskem salonu spremenila v blondinca in si pred našimi očmi delila všečke.
• Prevarante bi bilo treba bodisi procesuirati, če so za to izpolnjeni pogoji, bodisi vrniti. Seveda je mogoče pričakovati, da se bodo mnogi skušali vriniti vsaj med ekonomske migrante. Iz razlogov generalne prevencije bi bilo zato treba dosledno kazensko procesuirati teroriste in tiste kriminalce, ki se ukvarjajo z organiziranim tihotapljenjem migrantov in/ali mamil ter organiziranjem spolnega suženjstva. Starejši še pomnimo, da se je v času vladanja dosmrtnega predsednika Josipa Broza Tita po takratni pravni ureditvi tako početje lahko štelo celo med najtežja kazniva dejanja zoper državo in njeno družbeno ureditev ter temu primerno kaznovalo. Pri ohranjanju države in oblasti Tito ni poznal šale. Kdor ne verjame, naj si vsaj po diagonali ogleda Kazenski zakonik FLRJ iz let 1951 in 1959 ter tudi poznejše.
• Po prvi, zlasti pa po drugi svetovni vojni so se kot relativno uspešna pokazala begunska taborišča. V njih so v prehodnem obdobju bivali milijoni beguncev, ki so čakali na to, da se jim odpre možnost vrnitve domov ali naselitve v kakšni sprejemni državi. In ni šlo za pasivno čakanje, marveč tàko, da so si deloma z lastnim trudom deloma s pomočjo osebja drugih držav in mednarodnih organizacij sami omogočili osnovno zdravstvo, izobraževanje, delo, kulturo in taboriščno infrastrukturo – včasih celo omejeno samoupravo. Navsezadnje so se s tem privajali na način življenja, ki jih je čakalo.
• V praksi se je pokazalo, da znajo zaradi sistema poveljevanja, lastne infrastrukture in organizacijskih prijemov, ki onemogočajo anarhijo, za begunska taborišča najbolje poskrbeti vojska ali drugi podobno upravljani sistemi – seveda pod stalnim in učinkovitim civilnim nadzorom. V preteklosti se je pri nadzoru begunskih taborišč zelo izkazal Rdeči križ, zdaj se mu je pridružil še Karitas. Pomoč človekoljubnih organizacij je vselej dragocena dopolnitev, ne more pa nadomestiti organizirane sistematične pomoči. Čeprav se za zdaj zdi, da se kar uspešno spopadata z masovnim eksodusom Ukrajincev, ne kaže računati na njune kapacitete, če se kriza razširi ali izbruhne še kakšna nova podobnih dimenzij. Morda bi zaradi podobne notranje organizacije, kot jo ima vojska, pri upravljanju begunskih taborišč prišlo v poštev tudi orožništvo⁵ – v skrajnem primeru tudi civilna zaščita, kadar ni angažirana drugod.
• Med pripravami na morebitno dokončno preselitev bi bilo treba posvetiti posebno pozornost problemu integracije v okolja, v katera naj bi se begunci dokončno preselili – vključno z ustreznim došolanjem. Nekatere skupine beguncev utegnejo biti tako močno usidrane v svoje posebne navade in družbene norme, da to lahko njim in tudi državam sprejemnicam onemogoča vključitev v okolja, v katera so se namenili. Zgolj za primer naj navedem fundamentaliste, ki prisegajo na primat šeriatskega prava, ali skupnosti, ki so zasidrane v normah Lex Dukagjinija.⁶ Ker ob tako raznorodnih socialnih in pravnih tradicijah od takšnih ekstremnih skupin ali posameznikov ni mogoče pričakovati resnega vraščanja v družbeno tkivo držav sprejemnic ali resnih in iskrenih državljanskih priseg državam, bi bilo smotrneje zanje doseči napotitev v družbena okolja, ki bi bila zanje manj konfliktna. Recimo v zalivske države, ki se kopljejo v denarju in priložnostih ter ki na veliko zaposlujejo tudi ekonomske migrante, pa so se doslej na debelo izogibale tovrstni solidarnosti. Predvsem pa bi bilo v državah sprejemnicah treba onemogočiti, da bi se nesreča beguncev uporabljala za politične zdrahe. Najprej zato, ker domačih političnih zdrah sploh ne razumejo, a se nagonsko k vsakomur zatekajo po pomoč. Drugič zato, ker navidezna naklonjenost v sebi pogosto skriva politično instrumentalizacijo, prek katere se prišleke uporablja za nekakšno peto kolono. Končno pa zato, ker se s tem ne le poglabljajo domače zdrahe, ampak se prišlekom na dolgi rok tudi onemogoča vraščanje v družbo, ki naj bi jih sprejela – ravno od nesprejetosti v izvornih družbah pa so mnogi hoteli pobegniti.

Občutek moje nemoči ob tem, kar jo je doletelo, utopljeni kurdski deklici ni prav nič koristil. A globoko me je sram, da se je to sploh lahko zgodilo in da svet, ki mu pripadam, ni bil sposoben bolj hitrega in bolj učinkovitega odgovora. Še zlasti pa me preveva stud ob floskulah o človekovih pravicah in vzvišenem odvračanju od stvarnih rešitev, ki so sicer manj bleščeče, zato pa ohranjajo življenja. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se Abram, da se izogne sedanji izkušnji – ki nas je vse spremenila – naši dolini šentflorjanski raje izognil, saj smo jo tudi sami doslej zmerjali z besedami, da je »Zlovenija« celo v odnosu do lastnih ljudi.

Viri:

• družinski spomini in izročila, javna občila …
• Radovan Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941 (Vojni muzej Logatec, 2004)
• The World Book Encyclopedia, 8. zvezek (The World Book Inc., Chicago ...)
• Wikipedija: poglavja o Gotih.

¹ Fortuna, S.: Esej o begunstvu – Kaj neki bi rekel starodavni Abram? (1. del), Odvetnik št. 1 (104) – pomlad 2022.

² Abram je starejše ime za Abrahama (arab. Ibrahim), ki je živel v kaldejskem Uru okoli leta 1850 pr. n. št. Velja za prvega znanega migranta hebrejsko-krščanskoislamskega sveta, ki je po islamski tradiciji bežal iz Ura, ker je politeizem zamenjal z monoteizmom.

³ Ur. l. RS, št. 16/17.

⁴ Ur. l. RS, št. 42/22.

⁵ Orožništvo (s tujko žandarmerija) je oborožena formacija, ki je nekako med policijo in vojsko in ki ji je naložena skrb za javni red in mir.

⁶ Lex Dukagjini (ali s polnim imenom Kanon Lekë Dukadjinija) je albansko običajno pravo (ki mu včasih dajejo prednost pred uzakonjenim).