TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi in četrti odstavek 92. člena Zakona o volitvah v Državni zbor nista v neskladju z Ustavo.

Načelo enakosti volilne pravice, zapisano v 43. členu Ustave, zahteva, da imajo vsi volilci enako število glasov in da imajo vsi glasovi enako vnaprejšnjo možnost, da se upoštevajo pri ugotavljanju volilnega izida (razdelitvi mandatov). Ni pa potrebno, da bi imeli glasovi vseh volilcev tudi enak dejanski učinek na volilni izid oziroma da bi volilni sistem zagotavljal popolno sorazmernost med deležem glasov in deležem pridobljenih mandatov. Prav tako načelo enakosti volilne pravice ne zahteva, da bi vse politične stranke potrebovale za en mandat enako število glasov; dovolj je, da imajo politične stranke (natančneje: kandidati oziroma liste kandidatov) enake vnaprejšnje možnosti za pridobitev mandata oziroma mandatov. Skladnost volilnega sistema z ustavnim načelom enakosti volilne pravice se presoja glede na enakopravnost volilcev ob glasovanju in ne ob delitvi predstavniških mandatov. Izpodbijane določbe urejajo način razdelitve mandatov in nimajo nobenega vpliva na enakovrednost glasov volilcev ob glasovanju. Odmik od sorazmernosti med deležem glasov in deležem mandatov ne pomeni neenakega položaja volilcev ob glasovanju. Vsakemu volilcu se lahko z enako stopnjo verjetnosti zgodi, da bo njegov glas pri delitvi mandatov vreden več ali manj, da bo imel večjo ali manjšo težo. Odmik od sorazmernosti, ki ga povzroči delitev dela poslanskih mandatov na podlagi seštevkov ostankov glasov istoimenskih list iz volilnih enot, in dejstvo, da je končni učinek glasu odvisen od tega, za katero listo je glasoval volilec, zato ne pomenita kršitve načela enakosti volilne pravice.