TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.200 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo ima predpis povratne učinke tedaj, 1) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, 2) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V spornem primeru pa gre za vprašanje dokazne aktivnosti pravdnih strank - porazdelitve dokaznega bremena, in ne za neustavno povratno učinkovanje zakonske določbe iz prvega odstavka 155. člena Ustave.

Lahko pa bi ustavno neskladna razlaga obravnavanih zakonskih določb (drugega odstavka 5. člena in prvega odstavka 27. člena ZOPNI) povzročila kršitev revidentove ustavne pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru ni tako. Obrnjeno dokazno breme v predmetni zadevi v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih že v preteklosti pridobljenih virov za poplačilo nepremičnine za toženca ni bilo pretežko. To v konkretnem primeru izkazuje že njegova dokazna aktivnost. Dokaznega bremena iz prvega odstavka 27. člena ZOPNI ni zmogel. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevaje okoliščine primera navedeni ustavno skladni zakonski določbi pravilno razlagali oziroma uporabili, v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom. Glede na obrazloženo ju nista razlagali ustavno neskladno, oziroma kot še očita revident - premalo restriktivno.

Vrhovno sodišče je v reviziji izpodbijano pravno presojo obstoja domnevne baze preizkusilo na podlagi treh kriterijev: višine pogodbene vrednosti predmetnega premoženja in višine upoštevnega vira za plačilo kupnine ter matematične razlike med njima. Razlika med navedenima pogodbeno vrednostjo in toženčevimi dohodki v obdobju od 29. 11. 2021 do 31. 12. 2013 kot edinimi pravno upoštevanimi dohodki, ne le da presega znesek 50.000,00 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI), temveč predstavlja kar več kot enkrat višji znesek do ugotovljene vrednosti sporne nepremičnine. Znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja več kot polovico vrednosti kupnine, in pomeni tudi absolutno vrednostno precejšen znesek. Vrhovno sodišče tako soglaša z izpodbijano odločitvijo, da je razlika med zneskoma 100.000,00 EUR (višina kupnine) in 45.275,03 EUR, ki je ugotovljen kot edini vir kupnine, nesorazmerna, kar omogoča ugotovitev, da je bilo sporno premoženje pridobljeno na nezakonit način.