TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 213/2004 z dne 1. 2. 2005, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 136/2003 z dne 9. 4. 2004 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1459/2000 z dne 22. 1. 2003 se razveljavijo. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Ustava v prvem odstavku 50. člena zagotavlja pravico do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon. Kadar Ustava delno ali v celoti pridrži določitev vsebine in obsega človekove pravice naknadni zakonski ureditvi, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, do kod je pri opredeljevanju vsebine in obsega človekove pravice zakonodajalec ustavno vezan s samim ustavno varovanim jedrom človekove pravice in od kod naprej gre za polje njegove lastne presoje. V teh primerih Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi, ali so sodišča zakon razložila tako, da so mu dala vsebino, ki bi bila v neskladju s samim ustavno varovanim jedrom človekove pravice. Jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Že pojmovno jedro pravice do pokojnine zajema najprej pravico posameznika, da mu, ko izpolni prej navedene pogoje, pravica sama tudi gre. Posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po zakonu izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ima pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja. Stališče sodišč, da je pritožnik, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, že izkoristil pravico do izbire nosilca zavarovanja in zato nima več izbirne pravice iz zakonske ureditve, pomeni poseg v to jedro in s tem v pritožnikovo pravico do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Ker za ta poseg ni mogoče videti ustavno dopustnega cilja, je to stališče v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave.