TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi odgovarja za nepravilno in neskrbno opravljanje naloženih mu nalog. Ker v družbi z omejeno odgovornostjo o postavitvi prokurista odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1), je prokurist v notranjem razmerju dolžan izvrševati njihova navodila oziroma navodila nadzornega sveta, če ga družba ima. Razlika med članom uprave in prokuristom torej ni v stopnji skrbnosti, ki se zahteva od njiju, pač pa le v delokrogu njunih nalog in v posledici tudi odgovornosti. Prokurist ni odgovoren za poslovodenje in zato praviloma tudi ne za poslovni rezultat družbe.