TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pri opredelitvi poslovne odškodninske odgovornosti lahko izhajamo iz splošne opredelitve odškodninske odgovornosti. Odškodninska odgovornost je tista vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan drugemu subjektu (oškodovancu) povrniti povzročeno škodo, drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev.¹

Poslovna odškodninska odgovornost je tista vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je pogodbena stranka, ki je kršila svojo pogodbeno (poslovno) obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti (odgovorna oseba), dolžna drugi pogodbeni stranki (oškodovancu, pogodbi zvesti stranki) povrniti škodo, ki ji jo je s to kršitvijo povzročila, druga pogodbena stranka (oškodovanec, pogodbi zvesta stranka) pa je upravičena zahtevati takšno povrnitev (primerjaj drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1. Umestitev poslovne odškodninske odgovornosti v sistem odškodninskih odgovornosti

Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v zvezi z umestitvijo poslovne odškodninske odgovornosti v sistem odškodninskih odgovornosti (torej v sistem ureditve odškodninskih odgovornosti v OZ), je razmerje med pravili o odškodninski odgovornosti, ki jih ureja OZ v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela OZ z naslovom Povzročitev škode, in sicer zlasti tistimi, ki so uvrščena v 1. odsek navedenega oddelka z naslovom Splošna načela (131. do 134. člen), in pravili o poslovni odškodninski odgovornosti, ki so urejena v I. razdelku 1. odseka 1. oddelka III. poglavja splošnega dela OZ.

Odgovoriti je treba na vprašanje, ali so predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti celovito urejene v I. razdelku 1. odseka 1. oddelka III. poglavja splošnega OZ (239. do 246. člen) in zato ta posebna pravila izključujejo uporabo splošnih pravil, in sicer zlasti prvega odstavka 131. člena OZ. Praktični pomen odgovora na to vprašanje je, ali je krivda (ki se tudi po pravilu prvega odstavka 131. člena OZ domneva) tudi predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti.

Vprašanje lahko oblikujemo tudi drugače, in sicer, ali imajo vse vrste odškodninskih odgovornosti skupni (en sam) pravni temelj ali pa je pravnih temeljev odškodninskih odgovornosti več.

Posamezne vrste odškodninskih odgovornosti se med seboj razlikujejo po predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene, da nastane obveznost povrniti škodo. Zato ene same (najbolj) splošne oblike odškodninske odgovornosti ni.

Posebna pojavna oblika protipravnosti, ki je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 239. člena OZ, se kaže (nastopi) v pravnem dejstvu (protipravnem stanju) kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je pogodbena stranka s pogodbo zavezala opraviti (nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti). Kadar protipravnost (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) nastopi v pojavni obliki kršitve poslovne (pogodbene) obveznosti, se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo ta kršitev povzroči (torej za odškodninsko obveznost povrniti to škodo), uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila prvega odstavka 131. člena OZ, ki ureja predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti.

Pravilnost takšnega sklepa dodatno utemeljujejo naslednja (posebna) pravila, ki so urejena v 1. odseku 1. oddelka III. poglavja splošnega dela OZ:

• Ureditev razlogov za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti v 240. členu OZ, ki bi bila nepotrebna, če bi se za to odgovornost uporabljalo pravilo prvega odstavka 131. člena OZ, po katerem bi se dolžnik razbremenil odgovornosti (že), če bi dokazal, da je ravnal z dolžno skrbnostjo (torej, da ni kriv).
• Določba 246. člena OZ, po kateri se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno (podrejeno) uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode, če ni v določbah 1. odseka 1. oddelka III. poglavja splošnega dela OZ drugače določeno. Tudi iz te določbe izhaja, da OZ v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela ureja samo neposlovno (nepogodbeno) odškodninsko odgovornost.

2. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti

2.1. Splošno o predpostavkah poslovne odškodninske odgovornosti in razbremenilnih razlogih

Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so pravna dejstva, ki morajo nastopiti, da bi pogodbi zvesta stranka pridobila pravico zahtevati povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve, ki je vsebina poslovne odškodninske odgovornosti.

Pravica zahtevati povrnitev škode, ki je pogodbi zvesti stranki nastala zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti druge pogodbene stranke, je ena od dodatnih pravic, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti druge pogodbene stranke za to nepravilno izpolnitev. Zato morata biti za nastanek (pridobitev) te pravice izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za nepravilno izpolnitev, ki sta skupni vsem dodatnim pravicam, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti za nepravilno izpolnitev. To sta:

1. Nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja. Ta predpostavka je enaka splošni predpostavki (protipravnosti), ki je skupna vsem vrstam odškodninske odgovornosti. Splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, se uporabljajo za dve pojavni obliki nepravilne izpolnitve: za zamudo z izpolnitvijo in za neizpolnitev. Za odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane zaradi izpolnitve z napakami, pa veljajo nekatera posebna pravila.
2. Vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Pri tem velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere te stranke. To domnevo pa lahko pogodbena stranka ovrže (in se s tem razbremeni odgovornosti za nepravilno izpolnitev), če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere (primerjaj 240. člen OZ). Izpolnjeni pa morata biti tudi dodatni (posebni) predpostavki poslovne odškodninske odgovornosti (za pridobitev dodatne pravice pogodbi zveste stranke zahtevati povrnitev škode), ki sta hkrati splošni predpostavki odškodninske odgovornosti, saj sta skupni vsem vrstam odškodninskih odgovornosti, in sicer:

-  Vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo obveznosti in škodo, ki zaradi te nepravilne izpolnitve nastane pogodbi zvesti stranki.

-  Škoda, ki jo pogodbi zvesti stranki povzroči nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti druge stranke (primerjaj 243. člen OZ). Pravila o povrnitvi škode so obravnavana v 5. razdelku.

Tudi pri poslovni odškodninski odgovornosti za trditveno in dokazno breme glede obeh splošnih predpostavk odgovornosti za nepravilno izpolnitev veljajo splošna pravila, razložena v razdelku 3.5. Trditveno in dokazno breme glede obeh dodatnih predpostavk pa nosi pogodbi zvesta stranka. To pomeni, da mora pogodbi zvesta stranka trditi in dokazati:

• da ji je zaradi nepravilne izpolnitve (zamude ali neizpolnitve) nastala škoda in
• obseg škode, ki ji je zaradi tega nastala.

2.2. Nepravilna izpolnitev, neizpolnitev in kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti

2.2.1. Pomen doslednosti (natančnosti) pri uporabi izrazov (ne)pravilna izpolnitev, neizpolnitev in kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti

Pogosto v pogovornem jeziku izraze nepravilna izpolnitev, neizpolnitev in kršitev obveznosti uporabljamo kot sinonime. Pri uporabi pravnih pravil, ki urejajo pravne posledice, pa moramo biti bolj natančni, saj ti izrazi ne označujejo povsem enakih (identičnih) pravnih položajev (torej se ne uporabljajo kot sinonimi). Prav tako pa se pri nekaterih položajih pojmi pravilna izpolnitev, nepravilna izpolnitev in neizpolnitev uporabljajo v širšem pomenu pri drugih pa v ožjem pomenu. Zato so v razdelkih 2.2.2., 2.2.3. in 2.2.4. najprej razloženi ožji in širši pomeni navedenih izrazov.

2.2.2. Pravilna izpolnitev poslovne (pogodbene) obveznosti v širšem in ožjem pomenu

Pravilna izpolnitev obveznosti v ožjem pomenu je izpolnitev, ki je pravilna po načinu (vsebini) izpolnitvenega ravnanja. To pomeni, da je opravljena brez (stvarnih ali pravnih) napak. Pravna posledica (učinek) pravilne izpolnitve v ožjem pomenu je prenehanje obveznosti.

Dolžnik lahko svojo obveznost izpolni pravilno v ožjem pomenu pravočasno (pred dospelostjo ali ob dospelosti obveznosti) ali z zamudo (po dospelosti obveznosti).

Zamuda s pravilno izpolnitvijo v ožjem pomenu lahko nastane:

• bodisi če dolžnik ob dospelosti ne stori nič (torej ne opravi izpolnitvenega ravnanja, ki je predmet njegove izpolnitvene obveznosti)
• bodisi če dolžnik ob dospelosti sicer opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet njegove izpolnitvene obveznosti, vendar ima ta izpolnitev (stvarne ali pravne) napake, je torej nepravilna v ožjem pomenu.

Celoten članek je dostopen za naročnike!