TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. X K 13176/2011 z dne 19. 6. 2019 se v delih, ki se nanašajo na Andreja Zorca, razveljavijo in zadeva se v razveljavljenem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjen senat.   Ustavna pritožba Daniele Homec zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. X K 13176/2011 z dne 19. 6. 2019 se zavrne.

Za preprečevanje prekomernih posegov v pravico do zasebnosti oseb, na katere se nanašajo izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, je ključno, da državni tožilec v razumnem času od konca izvajanja teh ukrepov nadaljnjo hrambo izsledkov upraviči z vložitvijo zahteve za začetek kazenskega postopka, v katerem bo treba te izsledke uporabiti (s čimer izkaže, da je nadaljnja hramba izsledkov potrebna za dosego legitimnega cilja – uspešno izvedbo kazenskega postopka), ni pa odločilno, ali gre za začetek kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni, ali zaradi nekega drugega (kataloškega) kaznivega dejanja. Če državni tožilec nadaljnjo hrambo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov v razumnem roku upraviči z vložitvijo zahteve za začetek vsaj enega kazenskega postopka, v katerem bodo ti izsledki uporabljeni (kar je lahko bodisi kazenski postopek zaradi izhodiščnega kaznivega dejanja bodisi kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kataloškega kaznivega dejanja), se smejo izsledki hraniti naprej (dokler za hrambo obstaja ustavno dopusten cilj), pri čemer se smejo še naprej uporabiti tudi v drugih kazenskih postopkih, če se ti nanašajo na kataloška kazniva dejanja in če pri tem ne gre za zlorabo. Sodišče, ki v sodbi navede dejstva v zvezi z vlogo, ki so jo pri izvršitvi kaznivega dejanja imeli drugi, ločeno obravnavani obdolženci, ne krši pravice teh obdolžencev do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, če (i) iz ubeseditve ali konteksta teh navedb izhaja, da sodišče teh dejstev ne šteje kot ugotovljenih oziroma dokazanih, ali (ii) je navajanje teh dejstev kot ugotovljenih oziroma dokazanih nujno potrebno za opredelitev odgovornosti tistih obdolžencev, ki jim sodišče iz utemeljenega razloga sodi predhodno, hkrati pa iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni dokazana krivda preostalih obdolžencev, zoper katere se vodi ločen kazenski postopek. Navedenim pogojem mora sodišče zadostiti tudi v primeru, ko zoper del soobdolžencev izda sodbo na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde. V okviru presoje, ali je sodnik, ki je predhodno že odločal o krivdi dela soobdolžencev, v kasnejšem postopku zoper druge soobdolžence ohranil videz nepristranskosti (prvi odstavek 23. člena Ustave), je odločilno predvsem, ali je z izdajo predhodne sodbe sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za naknadni postopek, in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, četudi se bodo v naknadnem sojenju izkazala kot napačna ali dvomljiva.