TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne del tožbenega zahtevka, ki se glasi:

„Ugotovi se, da v skupno premoženje tožnika A. K. in druge toženke B. K. spada denarni znesek 170.000,00 EUR.“.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v preostalem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Nekdanja zakonca niti po razvezi zakonske zveze ne smeta samostojno, torej brez soglasja drugega zakonca, razpolagati s skupnim premoženjem, pridobljenim v času njune zakonske skupnosti. Do delitve tega premoženja namreč zakonca z njim upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Skupno premoženje preneha šele z delitvijo. Dotlej v skladu z načelom realne subrogacije velja, da so vse stvari in pravice, ki jih (nekdanja) zakonca pridobita s skupnim premoženjem, njuna skupna last.

Ko je druga toženka prenesla sporni dve parceli na prvo toženko in se je ta v zemljiški knjigi vknjižila kot njuna lastnica, je skupna lastnina tožnika in druge toženke na tem premoženju prenehala, v skupno premoženje zakoncev pa je prešlo novo pridobljeno premoženje, ki ga predstavlja poslovni delež druge toženke v družbi (prvi toženki). Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam (prvi odstavek 480. člena ZGD-1), je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev, če je bil osnovni vložek dan iz skupnega premoženja.

Družba je samostojni pravni subjekt z lastnim premoženjem (471. člen ZGD-1). Predmet skupnega premoženja zakoncev zato ne more biti lastninski delež na celotnem premoženju družbe ali na posameznih premoženjskih objektih, ki spadajo v premoženje družbe, pač pa samo udeležba v obliki poslovnega deleža (oziroma v obliki delnic).

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. člen ZZZDR). Po ustaljeni sodni praksi je v nasprotnem primeru takšen posel izpodbojen, ne pa ničen. Če se drugi zakonec z razpolaganjem ni strinjal, bo lahko dosegel razveljavitev posla, če bo dokazal, da je bil tretji (pridobitelj) v slabi veri. V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Šteje se, da tretji ni v dobri veri, kadar je vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika.

Znesek, na katerega meri tožnikov primarni zahtevek, ni skupno premoženje nekdanjih zakoncev. Tudi ne gre za njuno skupno terjatev.

Ugotovljena dobrovernost prve toženke (družbe), na katero je druga toženka, bivša žena tožnika, prenesla nepremičnini, ki sta bili skupna last bivših zakoncev, predstavlja oviro za zatrjevano ničnost pogodbe o prenosu nepremičnin.

Če direktor prve toženke (družbe) ni vedel, da druga toženka (bivša tožnikova žena) nima tožnikovega soglasja za razpolaganje s spornimi nepremičninami, potem toženkama ni mogoče očitati, da je bil njun skupni namen izigrati tožnika in da sta obe pri sklepanju pogodbe ravnali nemoralno.

Druga toženka - tožnikova bivša žena je resda ravnala protipravno, ko je s spornimi parcelami razpolagala brez tožnikovega soglasja. A tožnikove trditve ne dajejo zadostne podlage za sklepanje o njegovem oškodovanju. Posplošeno sklicevanje, da je zaradi razpolaganja druge toženke prišlo do zmanjšanja skupnega premoženja, ne zadošča. Kot že navedeno, sta tožnik in druga toženka namesto spornih parcel pridobila poslovni delež v prvi toženki. Tožnik ne trdi, da je bil ta delež vreden manj kot parceli, ki sta predstavljali stvarni vložek v družbo.