TFL Vsebine / TFLGlasnik

Praznina, ki sledi njegovemu odhodu, priča o njegovih izjemnih odlikah.

V njegovem 20-letnem opravljanju funkcije na Sodišču Evropske unije je Marko pomembno pripomogel k razvoju pravne prakse na različnih pravnih področjih, med drugim na področjih državljanstva EU, varstva konkurence, varstva osebnih podatkov, intelektualne lastnine ter avtorskih pravic. Marko je užival med svojimi kolegi poseben ugled. Bil je sodnik z veliko integriteto, ki je s smislom za pravičnost, ki je blizu državljanom, postavil človeka in vrednote Evropske unije na prvo mesto. Marko nam je zapustil izredno intelektualno zapuščino, ki je v veliki meri odraz njegove širine duha.

Splošno je znano, da je bil Marko po duši profesor. Tudi meni je bil izjemen mentor, na katerega sem se lahko vedno zanesel. Modrosti in izkušnje je radodarno delil. Vedno sem se lahko obrnil nanj in z veseljem ter s ponosom mi je dal nasvet. Koliko mu je pomenilo delo s študenti, sem videl tudi v njegovih solznih očeh ob razglasitvi rezultatov, ko sva skupaj sodila v finalu tekmovanja moot court na Sodišču v Luksemburgu.

Marko je bil velik Evropejec. Bil je poliglot in za njegovim znanjem vsakega izmed jezikov je bila zanimiva zgodba – italijansko, na primer, je govoril, ker je vojsko služil na meji z Italijo, vrsto drugih jezikov, ker je imel tam prijatelje. A na slovenski jezik je bil posebej ponosen, kar je poudaril tudi v svojem govoru na Sodišču ob dvajsetletnici pristopa Slovenije k EU.

Vedno mu bom hvaležen za vzor in iskreno prijaznost. V letu 2005 naju je z mojo ženo Evo, ko sva bila še mlada pravnika, prijazno peljal na letališče blizu Luksemburga. Luksemburg je imel rad, menil je, da je idealna lokacija za Sodišče, povsod pa je delal primerjave s Slovenijo – luksemburški griči so ga spominjali na Dolenjsko.

Na Sodišču sva sodelovala pri mnogih projektih, pomagal je tudi pri postavitvi Boljkinega Lipicanca na osrednje stopnišče Sodišča. Vedno ga je s ponosom predstavil obiskovalcem. Poleg tega so ga na Lipicanca vezali posebni spomini. Svoj prispevek v Pravni praksi »Lipicanec – med patriotizmom, politiko in pravom« je leta 1999 posvetil svojemu bratu Mirku.

Skupaj smo gledali nogometne tekme in navijali za Slovenijo. Veselje mojih otrok do nogometa ga je navduševalo. Iz izkušenj s svojimi vnuki pa je imel vedno odlične ideje za zanimive aktivnosti za otroke v Luksemburgu.

Naše zadnje širše srečanje je bilo ob sprejemu v Mestni hiši Luksemburga, kjer je imel slavnostni govor. Marko je bil, kot vedno, iskriv, spontan in ponosen na Slovenijo. Njegov govor je bil, z uvidom preteklosti lahko danes rečem, poslovilen. Govoril je tako v slovenščini kot v francoščini, malo o pravu in malo o nogometu in pa o slovenstvu. Od vseh nas v Luksemburgu se je poslovil elegantno, v svojem edinstvenem slogu.

Na dan, ko je odšel, sem razmišljal, da bi ga poklical, pa sem mislil, da je morda šel na nogometno tekmo evropskega prvenstva ali pa, da jo vsaj gleda. Danes mi je žal, da ga nisem. Tiste, ki so nam dragi, moramo poklicati čim večkrat.

Poslavljamo se od velikega človeka in ponovno izrekam iskreno sožalje njegovi ženi Darji, hčerki Ireni, nečakinji Mojci, nečakoma Mihi in Tomažu ter vsej družini. Marko ni bil le eden izmed najboljših sodnikov, sedaj, eden legendarnih. Bil je profesor, mentor, iskren prijatelj in Sodnik.

Opombe:

* Besedilo je poobjava avtorjevega nekrologa, ki ga je objavil na svojih socialnih omrežjih.