TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Prispevek je namenjen nadaljnji razpravi o položaju glavnega mesta po sprejetju zadnje novele Zakona o glavnem mestu Republike Slovenije (ZGMRS)¹ oktobra 2017 – ZGMRS-B. Državni zbor Republike Slovenije je že leta 1994 sprejel sklep, s katerim je zadolžil Vlado Republike Slovenije, da v zakonodajni postopek vloži predlog zakona o mestu Ljubljana kot glavnem mestu Republike Slovenije, vendar je minilo veliko časa, preden je Državni zbor zakon sprejel. Zakon je ugledal luč sveta leta 2004 in bil pozneje dvakrat spremenjen, prvič leta 2009 in drugič leta 2017. Pred sprejetjem danes veljavnega zakona so bili trije poskusi, da bi se z zakonom uredil položaj glavnega mesta, vendar je vse tri zakonodajalec zavrnil. Zakon pomeni konkretizacijo in izpeljavo ustavne določbe, da je Ljubljana glavno mesto Slovenije.² Je pa Ljubljana ena od slovenskih občin, ki je v preteklosti imela svoje županje (množina) in si zato vsekakor zasluži mesto v zborniku, prav tako pa je bil ZGMRS sprejet v času, ko je Ljubljano vodila županja.

2. Glavno mesto – simbol države

Glavno mesto je že po definiciji sedež moči in kraj, kjer se sprejemajo najpomembnejše odločitve, ki vplivajo na življenja ljudi in prihodnost države ter lahko učinkujejo tudi na dogodke onkraj svojih meja. Zagotavljati mora gostoljubno okolje, v katerem se lahko varno in učinkovito izvajajo funkcije oblasti.³ Zato glavna mesta velikokrat uživajo pravno-formalno poseben status. Na samem začetku Ustave Republike Slovenije, v prvem poglavju (med splošnimi določbami), najdemo določbo, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana. Iz besedila določbe je nemogoče razbrati njeno konkretnejšo vsebino, saj je določba kot taka deklarativna in simbolna. Poleg določbe o glavnem mestu je v splošnih določbah omenjenih še nekaj drugih simbolov državnosti, kot so grb, zastava in himna, ki označujejo pripadnost državi in narodu. Njihova konkretnejša vsebina in način uporabe sta urejena z Zakonom o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH)⁴ iz leta 1994. Celo desetletje dlje pa je bilo potrebno za konkretizacijo ustavne določbe o glavnem mestu in ureditev do tedaj nedorečenega položaja. Ljubljana ni prestolnica (kraj, kjer je prestol) Slovenije, temveč je njeno glavno mesto, kjer so (praviloma) sedeži najvišjih državnih institucij zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti.⁵

V svetovnem merilu obstaja nekaj izjem, kjer imajo nekatere najvišje državne institucije sedeže v drugih mestih in ne nujno v njenem glavnem mestu. Prav tako nekatere države selijo svoja glavna mesta iz največjih urbanih središč v druga manjša mesta znotraj države, spet druge imajo sistem več glavnih mest.⁶ Nekatere teorije celo zagovarjajo, da v 21. stoletju ne bo več glavnih mest, kot jih poznamo oziroma smo jih poznali iz preteklosti, saj bo tehnologija omogočala »virtualna« glavna mesta, kjer institucije ne bodo imele potrebe po tem, da so fizično prisotne v enem mestu, temveč se bo vzpostavila virtualna mreža mest.⁷ Praviloma pa se zaradi položaja glavnega mesta med državo in njenim glavnim mestom stke neki poseben odnos.⁸ Tako poseben položaj glavnega mesta ni slovenska posebnost, prav obratno, táko zakonsko ureditev poznajo v skoraj vseh evropskih državah. Status glavnega mesta pa pomeni tudi dodatne obremenitve za glavno mesto, ki si jih zaradi njihovega pomena tako za državo kot tudi za mesto država in mesto porazdelita.

3. Poseben status ali občina, kot vse druge?

V Republiki Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava, katere del v mozaiku je tudi glavno mesto. Kljub ustavni določbi o ustanovitvi pokrajin⁹ je lokalna samouprava za zdaj enonivojska, določba o pokrajinah pa le črka na papirju, saj zakonodaja, ki bi konkretizirala to ustavno določbo in ustanovila pokrajine, ni bila nikoli sprejeta. Od tega je zdaj že več kot desetletje. Po drugi strani Ustava RS razlikuje med »navadnimi« občinami in mestnimi občinami. Mesto lahko pridobi status mestne občine in opravlja tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest. Ta določba v praksi ni zaživela v želenem obsegu. Status mestne občine ima po zakonu 11 občin v Republiki Sloveniji. Že tu pa vnovič nastopi težava, saj je seznam mestnih občin neustrezen. Kar štiri od enajstih mestnih občin (Ptuj, Nova Gorica, Murska Sobota in Slovenj Gradec) namreč ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za mestno občino, ki jih opredeljuje Zakon o lokalni samoupravi (ZLS).^10,11 Z zakonom se namreč občini lahko dodeli status mestne občine, če je na njenem območju mesto, ki ima najmanj 20.000 prebivalcev in 15.000 delovnih mest ter je gospodarsko, kulturno in upravno središče širšega območja. ZLS pa opredeljuje tudi mesto, in sicer kot večje urbano naselje, ki se po velikosti, ekonomski strukturi, gostoti naseljenosti in zgodovinskem razvoju razlikuje od drugih naselij in ima več kot 3.000 prebivalcev. Nobenega dvoma ni, da Ljubljana izpolnjuje tako pogoje za mesto kot tudi za status mestne občine. Ljubljana ima namreč zaradi svoje zgodovine, geografske lege, demografskega položaja ter strukture gospodarstva in prebivalstva poseben družbeno-kulturni, upravni in gospodarski pomen za Slovenijo. S tega vidika je središče (100.000 dnevnih migracij prebivalcev iz osrednjeslovenske in drugih regij), v katerem sta povečana število in obseg družbeno-ekonomskih dogajanj oziroma dogodkov. To je za mestno občino nedvomno tudi dodatna stroškovna in investicijska razvojna obremenjenost, saj mora aktivno sodelovati v razvoju in vzdrževanju različnih infrastrukturnih omrežij (cestnih, komunalnih, socialnih, institucionalnih ipd.), ki so namenjena tako rezidentom kot tudi dnevnim ali občasnim migrantom, z njimi pa so izpolnjeni pogoji za uresničevanje nalog Ljubljane kot glavnega mesta države. V Ljubljani imajo sedež državni organi skupaj na kar 79 lokacijah ter več kot 70 tujih veleposlaništev.

4. Zakonska izpeljava ustavne določbe in obveznost sodelovanja

Kot glavno mesto je Ljubljana upravno središče Slovenije. V glavnem mestu so sedeži državnih organov, organizacij državnega pomena, tujih diplomatskih predstavništev, tujih konzulatov, mednarodnih organizacij in predstavništev mednarodnih organizacij. Zakonodajalec je priznal posebni pomen, ki ga ima za Republiko Slovenijo njeno glavno mesto. Posledično obstaja zakonska zaveza, da je treba zagotoviti usklajeno izvajanje nalog iz pristojnosti državnih organov in organov mestne občine predvsem na področjih urejanja pogojev za delovanje državnih organov in organizacij ter predstavništev, nalog, pomembnih za razvoj glavnega mesta, predstavljanja glavnega mesta države v protokolarnih in promocijskih zadevah, predstavljanja glavnega mesta države v zadevah meddržavnega in mednarodnega sodelovanja, organizacije in izvedbe prireditev ter proslav državnega pomena.

Naloge, pomembne za razvoj glavnega mesta, in naloge uprave na njegovem območju izvajajo državni organi in organi Mestne občine Ljubljana v sodelovanju. Posebej tesno sodelovanje je predvideno pri pripravi in sprejemanju prostorskih aktov, glede katerih imata obe strani pravico in dolžnost pozvati druga drugo k usklajevanju. Področja, kjer poteka sodelovanje, pa so tudi varstva okolja, urejanja in rabe prostora, javne varnosti, prometne varnosti in mestnega prometa, zagotavljanja gospodarskih in negospodarskih javnih služb in na drugih področjih, na katerih obstaja javni interes. Sodelovanje tako temelji predvsem na področjih, na katerih lahko mesto ključno pripomore k vzpostavitvi pogojev in infrastrukture za kakovostno opravljanje nalog državnih, tujih in tudi lokalnih institucij.

5. Konkretne oblike sodelovanja med državo in glavnim mestom

Konkreten izraz sodelovanja je možnost sklenitve dogovora med glavnim mestom in Republiko Slovenijo. Predsednik vlade in župan lahko podpišeta dogovor v obliki pisma o nameri, s katerim se opredelijo naloge mestne občine in državnih organov pri izvajanju programov in nalog po tem zakonu v prihodnjih letih, določi terminski plan izvedbe dogovorjenih programov in nalog, ocenijo finančne in premoženjske posledice, določijo viri in pogoji financiranja ter uredijo druge medsebojne pravice in obveznosti. Ta dogovor pa morata vlada in župan upoštevati pri pripravi predloga državnega in občinskega proračuna.¹² Do podpisa takega dogovora je prišlo prvič šele leta 2016, torej več kot desetletje po uveljavitvi ZGMRS, sta se pa glavno mesto in država vse od leta 2009 trudili skleniti tak dogovor. Obstoječi dogovor je omejen na obdobje med letoma 2016 in 2018, določa terminski načrt izvedbe dogovorjenih programov in nalog, ocenjuje finančne in premoženjske posledice, določa vire in pogoje financiranja ter ureja druge medsebojne pravice in obveznosti.¹³ Dogovor obsega 34 skupnih projektov (aktivnosti), ki so jih predlagala ministrstva in Mestna občina Ljubljana. Nanašajo pa se na delovna področja petih ministrstev, in sicer na javno upravo, notranje zadeve, obrambo, infrastrukturo in pravosodje. Vsebina dogovora je bila pozneje dopolnjena še s štirimi projekti s področja zdravstva. Projekti imajo zelo konkretno vsebino, glede izvedbe katerih je nujno sodelovanje državnih organov in glavnega mesta. So s področja logistike, prometne in druge infrastrukture, ki je pomembna ne le za Mestno občino Ljubljana, temveč tudi za Republiko Slovenijo (ceste, železnice, mobilnost na splošno, informacijska infrastruktura itd.), na nepremičnine v lasti države ali občine (zgradbe v uporabi državnih in občinskih organov, izgradnja in njihovo vzdrževanje, pripadajoča parkirišča itd.), na skupna obeležja (državne proslave, skupna ali državna obeležja, turistične znamenitosti itd.) in na skupne projekte, ki promovirajo tako glavno mesto kot tudi Republiko Slovenijo (okoljski projekti, električna mobilnost itd.).

6. Reprezentativnost mestnih občin

Sodelovanje države z glavnim mestom pa ne poteka samo v okviru pogovorov in dogovorov o konkretnih projektih, temveč je to sodelovanje širše. V Sloveniji se občine združujejo v tri združenja (Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije in Združenje mestnih občin Slovenije). Kot posebna institucionalna oblika medobčinskega sodelovanja je v ZLS urejeno tudi združenje občin, katerega namen je zastopanje interesov lokalne samouprave v razmerjih do državnih organov in v mednarodnih institucijah. Združenja sodelujejo pri pripravi predpisov s področja lokalne samouprave in drugih predpisov, ki so povezani s koristmi občin, ter zastopajo interese članic v razmerju do državnih organov, sindikatov javnega sektorja, zbornic itd.¹⁴ Združenje mestnih občin do zadnje spremembe ZLS leta 2018 (ZLS-S)¹⁵ ni imelo statusa reprezentativnosti. Sprememba zakonodaje v tem delu je bila posledica odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo, da ni razumnega razloga, da so merila za ustanovitev reprezentativnih združenj občin enaka za vse občine, tudi mestne, ki imajo posebne interese.¹⁶ Sprememba združenju mestnih občin omogoča tudi, da pridobi status reprezentativnosti, če bo vanj vključenih najmanj polovica mestnih občin, to je več kot šest mestnih občin (od skupaj 11). Dosedanja določba je določala kot pogoj za reprezentativnost združenja vključitev najmanj 30 odstotkov (vseh) občin, zato Združenje mestnih občin Slovenije, v katerega je včlanjenih vseh 11 mestnih občin, (objektivno) ni moglo pridobiti statusa reprezentativnosti, kar jim je onemogočalo učinkovito sodelovanje in zastopanje njihovih interesov v razmerju do države. Zakon zdaj določa, da je reprezentativno združenje občin, v katerega je včlanjenih najmanj 30 odstotkov občin, v primeru združenja mestnih občin pa najmanj polovica mestnih občin. Ker je občin s statusom mestnih občin manj, je Vlada kot predlagatelj v postopku usklajevanj prisluhnila združenju občin tako, da za ustanovitev njihovega reprezentativnega združenja predlaga zakonodajalcu strožja merila, kot to velja za navadne občine. Za sam odnos države do mestnih občin pa je bila pomembna tudi odločitev Vlade iz leta 2016, ko je spremenila Navodila za izvajanje Poslovnika Vlade Republike Slovenije tako, da je obvezna priloga vladnih gradiv tudi del obrazca o sodelovanju z občinami, kjer je bilo izrecno vključeno tudi Združenje mestnih občin Slovenije, čeprav še ni (formalnopravno) imelo statusa reprezentativnosti. Glavno mesto bo tako lahko svoje interese zastopalo tudi v okviru po novem reprezentativnega združenja mestnih občin. To bo pomembno predvsem pri usklajevanju mnenj o predlogih zakonodaje, ki kakorkoli vpliva na delovanje občin in na vsakoletna »pogajanja« o povprečnini. V prihodnosti bi finančno avtonomijo lahko dodatno omejila in postopke določanja višine sofinanciranja otežila tudi razdrobljenost predstavništev (združenj) občin, v katerih bodo zastopani interesi različnih občin (navadnih in mestnih), ki se vedno ne prekrivajo. Vlada Republike Slovenije je zato v sprejeti Strategiji razvoja lokalne samouprave do leta 2020 namignila, da bi bilo smiselno, da združenja občin razmislijo o vzpostavitvi krovne organizacije.¹⁷

7. Finančno privilegirana ali najbolj solidarna občina?

Glavno mesto po ZGMRS uživa določeno posebnost na področju, ki je za občine zelo pomembno – financiranje. Splošni okvir in sistem financiranja občin je sicer opredeljen v Zakonu o financiranju občin (ZFO-1).¹⁸ Vanj je v preteklosti posegla tudi kakšna interventna zakonodaja, kot je bil Zakon o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin (ZUUJFO).¹⁹ Mestna občina Ljubljana je večkrat (delno uspešno) izpodbijala spremembe zakona, ki je urejal financiranje občin, saj ji je predvsem sprememba zakona iz leta 2007 vzela velik delež finančnih sredstev.²⁰ Mirno lahko zatrdimo, da je Mestna občina Ljubljana, upoštevajoč sistem financiranja občin, ena od najbolj solidarnih občin v državi. Zakonsko urejanje prerazporejanja lastnih sredstev med posameznimi občinami v primeru ustvarjenih presežkov lastnih virov nad izračunano primerno porabo ni v neskladju s finančno avtonomijo občin, ki tudi ni absolutna. Do solidarnostne izravnave so v skladu z zakonom upravičene manj razvite občine, kadar so prihodki posamezne občine iz dohodnine, do katerih je upravičena, manjši od primernega obsega sredstev za financiranje primerne porabe oziroma od njene primerne porabe. Tako se sredstva od razvitejših občin solidarnostno prenašajo v smer manj razvitih in pomenijo korekcijske ukrepe zakonodajalca za odpravo oziroma zmanjševanje objektivnih razlik med občinami z namenom zagotoviti vsem državljanom ne glede na njihov gmotni položaj enake pravice pri uresničevanju lokalne samouprave ter pravico do enakega obsega in kakovosti storitev, ki jih morajo občine nuditi lokalnemu prebivalstvu pri izvrševanju svojih izvirnih nalog.²¹ Država pa mora upoštevati tudi načelo sorazmernosti med viri sredstev in nalogami, ki jih morajo izvrševati občine. Iz statusa Mestne občine Ljubljana kot glavnega mesta izhajajo nekatere posebne naloge, ki same po sebi upravičujejo posebnost pri financiranju glavnega mesta. Za financiranje nalog, opredeljenih v ZGMRS – katerih izvajanje je v javnem interesu Republike Slovenije, saj mestna občina v skladu s svojimi pristojnostmi zagotavlja pogoje za delovanje državnih organov in organizacij ter različnih diplomatskih in konzularnih predstavništev –, pripada mestni občini za posamezno proračunsko leto določen delež dohodnine.

Ta se izračuna na podlagi realiziranih tekočih odhodkov in tekočih transferov za vse občine, vse mestne občine in mestno občino, ki se upoštevajo za izračun povprečnine po zakonu, ki ureja financiranje občin, v preteklih štirih letih pred letom, v katerem se izračunava delež, na podlagi dohodnine, vplačane v preteklem letu, pred letom, v katerem se izračunava delež in upoštevajoč število prebivalcev vseh občin, vseh mestnih občin in Mestne občine Ljubljana.²² Ima pa delež dohodnine svojo zgornjo in spodnjo mejo, kar zagotavlja tudi določeno stabilnost financiranja teh nalog. Ne glede na izračun namreč mestni občini pripada delež dohodnine, ki za posamezno proračunsko leto ne sme biti nižji od 0,60 odstotka in ne višji od 0,80 odstotka dohodnine. Posledično se, če je izračunan delež dohodnine nižji od 0,60 odstotka, ta določi v višini 0,60 odstotka; če je je izračunan delež dohodnine višji od 0,80 odstotka, pa se ta določi v višini 0,80 odstotka dohodnine. S tako ureditvijo je jasno in nedvoumno določen vir prihodkov Mestne občine Ljubljana za financiranje nalog po ZGMRS, njenim organom pa bo omogočena samostojnost pri načrtovanju in sprejemanju odločitev o financiranju nalog (predvidljivost deleža dohodnine). Na drugi strani bo predvidljiva tudi obveznost državnega proračuna. To je tisti poseben del dohodnine, ki se mu je država pripravljena odpovedati in ga nameniti glavnemu mestu za izvajanje nalog, ki so v širšem javnem interesu, katerega posledica je manjši priliv za državni proračun. ZGMRS je bil do spremembe leta 2017 nomotehnično sporen, saj je določba o dohodnini povzročala različne možne razlage. Zakon je namreč določal eno vrednost, z uredbo pa se je ne glede na to vsaka štiri leta izračunala drugačna vrednost. Od leta 2009, ko je bil ZGMRS dopolnjen, je določal kot dodatni vir financiranja 0,73-odstotni delež prihodkov od dohodnine, vplačane v predpreteklem letu, povečane za inflacijo za leto pred letom in leto, za katero se MOL izračuna dohodnina. Vendar tega zneska mestna občina ni nikoli prejela. V vmesnem času je v to ureditev posegel Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314),²³ ki je določil, da Mestni občini Ljubljana, ne glede na določila ZGMRS, za leti 2014 in 2015 pripada 0,58 odstotka dohodnine.

Izračunan delež dohodnine se je ves čas zniževal. Ta rešitev je bila nomotehnično nesporna. Problem se je pojavil, ko je Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (ZIPRS1415), razveljavil posebno ureditev o določanju višine dohodnine, ki pripada MOL. To je pomenilo, da se vnovič uporablja sistem, vzpostavljen po ZGMRS. Težava se je pojavila v letih 2014 do 2018, ko je država izračunala delež dohodnine, ki pripada MOL, na podlagi Uredbe o načinu nakazovanja dohodnine po Zakonu o glavnem mestu Republike Slovenije,²⁴ ki pa ni upoštevala spodnje dopustne meje pripadajočega deleža dohodnine. Za izračun pripadajoče dohodnine v tem obdobju se je uporabila metodologija iz uredbe, ki ni imela zakonske podlage (to je omogočal le ZIPRS1314 za leto 2014), ki bi ji omogočala znižati delež dohodnine pod delež, določen v ZGMRS (takrat 0,73 odstotka). Žal ta primer ni najboljši zgled, kako bi morala Vlada in glavno mesto sodelovati, saj spora ni bilo mogoče rešiti po zunajsodni poti, zato je MOL sprožila spor pred sodiščem, v katerem je zatrjevala, da je izračunani znesek pripadajoče dohodnine za leti 2014 in 2015 v nasprotju z določbami ZGMRS, čemur je pritrdilo tudi sodišče.²⁵ Pripravljenost obeh strani za rešitev spora se je pokazala šele v nadaljevanju, ko sta MOL in država sklenili sodno poravnavo za vsa širi leta in ne le za leti 2014 in 2015, za katera je sodišče ugotovilo kršitve. Sodna poravnava se tako nanaša na obdobje od leta 2014 do konca leta 2017, ko je začel veljati ZGMRS-B, ki je rešil dilemo o tem, koliko je (lahko) najnižji in najvišji izračunani delež dohodnine, ki pripada MOL kot glavnemu mestu, to je 0,6 do 0,8 odstotka.

Tabela 1 – Delež dohodnine, ki pripada Mestni občini Ljubljana.

Solidarnost glavnega mesta je izkazana, težko pa govorimo o privilegiranem položaju na področju financiranja zgolj zaradi posebnosti financiranja nalog po ZGMRS, ki so v širšem javnem interesu in državnega pomena.

8. Sklepne ugotovitve

Odnos države do lastnega glavnega mesta je največkrat odvisen od zrelosti vsakodnevne (državne in lokalne) politike. Odnos do glavnega mesta kot simbola države je zrcalna slika našega odnosa do države same. Razmeroma pozen sprejem ZGMRS, ki je konkretiziral ustavno določbo o Ljubljani kot glavnem mestu, jasno pokaže pogosto mačehovski odnos, ki ga je imela in ga včasih še vedno ima država do svojega glavnega mesta. Tak odnos je zelo pogost pojav v razmerju med državo (oziroma Vlado) in glavnim mestom tudi po drugih državah sveta. Trenutni prevladujoči trendi pa gredo kljub temu v smer večje avtonomije glavnih mest in njihovega opolnomočenja, tudi v obliki finančne pomoči, ki pa praviloma ne pomeni večjega deleža proračuna glavnega mesta.²⁶ Z zadnjo novelo ZGMRS je Republika Slovenija postavila še en kamenček v mozaik nadaljnjega razvoja odnosa med glavnim mestom in državo, skladno z v svetu prevladujočimi trendi.

Literatura

1. Zakon o glavnem mestu Republike Slovenije (ZGMRS), Uradni list RS, št. 22/04, 110/09 in 59/17.
2. Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1 in 30/18.
3. Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.
4. Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH), Uradni list RS, št. 67/94.
5. Zakon o financiranju občin (ZFO-1), Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11, 14/15 – ZUUJFO, 71/17 in 21/18 – popr.
6. Zakon o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin (ZUUJFO), Uradni list RS, št. 14/15.
7. Lovro Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2010.
8. Roman Lavtar: Ali je Ljubljana res glavno mesto!?, v: Teorija in praksa, let. 38, št.1/2001, str. 77–86.
9. Boštjan Brezovnik: Pristojnosti in naloge občine z uvodnimi pojasnili in komentarjem,http://www.lex-localis.info/files/97275130-b7d6-4832-ae18-251fa1d62940/2 546301674920000000_ZGMRS_marec%202018.pdf.
10. Strategija razvoja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji do leta 2020 (2016), <http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/SOJ/2016/Strategija_LS_2020/12_SRLS_1692016_vlada.pdf>.
11. Hal Wolman, Jan Chadwick, Ana Karruz, Julia Friedman in Garry Young: Capital Cities and their National Governments, George Washington Institute of Public Policy, George Washington University, Washington D.C. 2007.
12. Alan Potter: Locating the Government: Capital Cities and Civil Conflict, v: Research and Politics, vol. 4, št.: 4/2017, str. 1–7.
13. Scott Campbell: Cold War Metropolis: The Fall and Rebirth of Berlin as a World City. University of Minnesota Press, Minneapolis 2001.
14. Jean Gottmann in Robert A. Harper (ur.): Since Megalopolis: The Urban Writings of Jean Gottmann. The Johns Hopkins University Press, Baltimore in London 1990.

Opombe:

¹ Uradni list RS, št. 22/04, 110/09 in 59/17.
² Člen 10 Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a)
³ Jean Gottmann in Robert A. Harper (ur.): Since Megalopolis: The Urban Writings of Jean Gottmann. The Johns Hopkins University Press, Baltimore in London 1990, str. 63.
⁴ Uradni list RS, št. 67/94.
⁵ Več o tem France Bučar v: Lovro Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2010, str. 158–160.
⁶ Alan Potter: Locating the Government: Capital Cities and Civil Conflict, v: Research and Politics, vol. 4, št. 4/2017, str. 1–7.
⁷ Scott Campbell: Cold War Metropolis: the Fall and Rebirth of Berlin as a World City. University of Minnesota Press, Minneapolis 2001.
⁸ O različnih statusih glavnih mest, na primer Rima, Dunaja, Zagreba in Budimpešte, glej tudi Roman Lavtar: Ali je Ljubljana res glavno mesto!?, v: Teorija in praksa, let. 38, št. 1/2001 str. 77–86.
⁹ Člen 143 Ustave Republike Slovenije.
¹⁰ Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1 in 30/18.
¹¹ Glej Strategija razvoja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji do leta 2020 (2016), str. 19, <http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/SOJ/2016/Strategija_LS_20 20/12_SRLS_1692016_vlada.pdf> (10. 5. 2018).
¹² Glej tudi Boštjan Brezovnik: Pristojnosti in naloge občine z uvodnimi pojasnili in komentarjem, .
¹³ Dogovor je dostopen na (10. 5. 2018).
¹⁴ Člen 86a ZLS.
¹⁵ Uradni list RS, št. 30/18.
¹⁶ Odločba U-I-150/15-25 z dne 10. novembra 2016.
¹⁷ Strategija razvoja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji do leta 2020 (2016), nav. delo, str. 12.
¹⁸ Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11, 14/15 – ZUUJFO, 71/17 in 21/18 – popr.
¹⁹ Uradni list RS, št. 14/15.
²⁰ Več o tem v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-24/07-66 z dne 4. oktobra 2007. Glej tudi odločbo U-I-150/15-25 z dne 10. novembra 2016.
²¹ Več v U-I-24/07-66.
²² Člen 6a Zakona o glavnem mestu.
²³ Uradni list RS, št. 104/12 in nasl.
²⁴ Dostopno na (1. 8. 2018).
²⁵ Sklep in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 302/2016 z dne 17. maja 2018.
²⁶ H. Wolman, J. Chadwick, A. Karruz, J. Friedman, G. Young, Capital Cities and their Na- tional Governments, George Washington Institute of Public Policy George Washington University, 2007.