TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe.

V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali.

Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru.

Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo.

Listinski dokazi v obliki različnih vrst dokumentov, ki jih je v konkretnem primeru predložil tožnik v upravnem postopku, morajo biti deležni enake stopnje preverjanja njihove dokazne vrednosti kot ustne izjave stranke. Listinski dokazi (dokumenti) ne smejo biti ocenjeni izolirano, ampak v povezavi z drugimi dokazi in stranka mora pred negativno odločitvijo imeti možnost, da pojasni ali komentira pomisleke uradne osebe.

Stranka oziroma njen pooblaščenec mora imeti po pravu EU pravico do dostopa do informacij v spisu, "na katerih temelji ali bo temeljila odločba." V konkretnem primeru pa pooblaščenka stranke ni imela dostopa do prevedenih dokumentov, na katerih temelji odločba in o teh prevodih niti ni bila obveščena oziroma je zanje izvedela po prejemu odločbe.

Glede na količino predloženih dokumentov s strani tožnika je očitno, da ne drži, da je tožena stranka prevedla skoraj vse dokumente.

Tožena stranka je različnih potrdil in potni list poslala v forenzično preiskavo. NFL ni našel znakov prenarejanja na potnem listu, kakor tudi ne na potrdilih in certifikatih. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka tega dejstva, ki je bilo ugotovljeno z izvedenstvom, ni upoštevala v dokazni oceni.

Ni nujno da tožena stranka prevede vse dokumente, morala pa bi prevesti vsaj tiste, ki se neposredno nanašajo na okoliščine, ki morebiti tožnika uvrščajo med osebe, ki so lahko za talibane visoko profilirane zaradi sodelovanja z afganistansko ali tujo zavezniško vojsko. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj teh dokumentov tožena stranka ni prevedla oziroma jih ni izvajala.

Z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika - tudi če ugotovi, da je tožba utemeljena in ne samo, kadar ugotovi, da tožba ni utemeljena.

Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve. Sodišče EU torej nalaga obveznost izvedbe glavne obravnave z zaslišanjem prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in glede katerih se organ ni izrekel in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo; druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplival inanj. V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe. V nekaterih od teh situacij je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika z vidika enotne razlage Procesne direktive II in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah potrebna in sicer, če gre za nova dejstva in dokaze; v nekaterih primerih pa ne, če se presoja dejanskih in pravnih vprašanj lahko opravi na podlagi podatkov v spisu.

Z vidika prava EU za Upravno sodišče izvedba glavne obravnave ni nujen predpogoj za ugotovitev sodišča, da dejansko stanje ni bilo popolno ali pravilno ugotovljeno, kakor tudi ne za ugotovitev, da je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ampak je sodišče glavno obravnavo dolžno izvesti samo v primeru, če ugotovi, da je glavna obravnava nujna za to, da sodišče opravi "podrobno" in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, zlasti kadar stranka v upravnem sporu navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogla navesti pred izdajo odločbe.