TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Do predčasnega prenehanja obveznic ni prišlo po volji toženke, ampak vzrok za prenehanje obveznic izvira iz sfere BS. Pravnorelevanten vzrok za neplačilo preostalih obresti in glavnice torej ne izhaja iz ravnanj toženke.

Določba prvega odstavka 261.e člena ZBan-1 izrecno oz. dobesedno res ne omenja (prepovedi uveljavljanja) zahtevkov na podlagi neupravičene obogatitve zaradi posledic izrednega ukrepa, vendar so po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma mišljeni tudi ti zahtevki, ki so prav kakor odškodninski neposlovne narave. Edini smisel dikcije te določbe je izključitev (zoper poslovne banke) vseh, tako poslovnih, kot neposlovnih zahtevkov, ker pri slednjih ni nobenega smisla v distinkciji med odškodninskimi in kondikcijskimi oz. verzijskimi (nobenega razlikovalnega elementa ni med njimi, ki bi imetnike obveznic nasproti poslovnim bankam v tem smislu izvzel).

Smiselno je, da odgovornost za izredne ukrepe nosi organ, ki je takšen ukrep sprejel in ne banka sama. Že zato bi bilo zato potrebno zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki naj bi nastala v posledici sprejema izrednega ukrepa, zoper toženko zavrniti.

Sicer pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve tudi sicer ne bi bil utemeljen, ker toženka ni bila obogatena na račun tožnika brez pravnega temelja. Izbris obveznic pa je temeljil (in še vedno temelji) na zakoniti podlagi, zato ni moč trditi, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja.