TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V zvezi z vprašanjem, kdaj so podani znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, je v podobnem primeru Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je glede na okoliščine vsakega posameznega primera treba presojati, katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje. Pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje). Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba presojati zlasti strogo, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Nadrejeni delavec lahko podaja kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno, vendar mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša na samo delo, ne pa na samo osebo delavca.

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničina ravnanja možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.