TFL Vsebine / TFLGlasnik

Simulacija je predstava, namenjena tretjim osebam.¹ Kot pri vsaki predstavi sta v njej skriti laž in resnica. S simulacijo namreč pogodbenika ustvarjata navidezno pravno stanje (laž), ta pa prikriva dejansko pravno razmerje (resnica). Mislimo na navidezne sklenitve zakonske zveze (z namenom pridobitve državljanstva ali drugih ugodnosti); na pogodbe o prodaji s fiktivnimi kupninami; na pogodbe o preužitku, ki prikrivajo darilne pogodbe (z namenom izigravanja določb o nujnem deležu); na raznovrstne pogodbe o svetovanju, ki so zgolj navidezna podlaga za prenos denarnih sredstev z enega subjekta na drugega; na fiktivne prenose premoženja z namenom oškodovanja upnikov itd. Vsem tem pravnim operacijam je skupno zavestno prikazovanje navideznega pravnega stanja z namenom doseganja določenih (večinoma nedopustnih ali moralno spornih) pravno-ekonomskih učinkov. Brez te navidezne predstave ne bi bilo mogoče doseči teh učinkov oziroma bi bilo njihovo doseganje oteženo.

Simulacija ima številne pojavne oblike. Obstaja oblika, pri kateri ravnanje pogodbenikov spravi v zmoto tretje osebe s tem, da pogodbenika dajeta vtis, da se je njuna pravna situacija spremenila, a je še vedno ista kot pred sklenitvijo pogodbe (t. i. absolutna simulacija). Tipičen primer, na podlagi katerega je lažje razumeti mehanizem delovanja absolutne simulacije, je navidezni prenos premoženja na škodo upnikov. Tu pogodbenika tretjim osebam lažno naznanita, da se je lastništvo odtujitelja spremenilo, v resnici pa ni tako. Prenos premoženja je namreč le fiktiven, lažen, simuliran, saj tako dejansko kot pravno stanje ostane isto. Enako velja za raznovrstne svetovalne pogodbe oziroma pogodbe o sodelovanju, ki pogosto niso nič drugega kot fiktivna podlaga za prenos večjih količin denarja (na primer zaradi pranja denarja). Razen kriminalnega dogovora med pogodbenikoma tu ni nobenega svetovanja. Pri absolutni simulaciji je bistvenega pomena ugotovitev dejanske pravne situacije. Če gre na primer za fiktivno odtujitev premoženja, je treba oceniti, ali obstajajo aktualni oziroma potencialni upniki odtujitelja, prav tako razloge prenosa, morebitne povezave (pravne, družinske, poslovne ipd.) med pridobiteljem in odtujiteljem, pravno naravo oziroma status pridobitelja (na primer, ali gre za družbo s sedežem v tujini oziroma za družbo, v kateri ni možna preverba imetništva poslovnega deleža), finančne sposobnosti pridobitelja, izvedbene načine in sledljivost denarnih tokov (prenos večje količine gotovine na primer kaže na navideznost posla), objektivno potrebo pridobitelja po določeni stvari ter nenazadnje naravo in sestavine prenesenega premoženja (na primer, ali je odtujitelj odtujil celotno premoženje ali samo nekaj stvari). Kar sem opisal, so le nekateri (pogostejši) indici, seveda pa obstajajo še drugi.

Podobna pravila veljajo za svetovalne pogodbe. Tu so bistvenega pomena ocena honorarja oziroma višine plačila za svetovanje, sorazmernost med svetovanjem in višino plačila, objektivna potreba po svetovanju in kompetence svetovalca na področju, predmet svetovanja.

Pri relativni simulaciji dokazovanje poteka z ugotovitvijo resničnega pravnega razmerja med pogodbenikoma. Če pogodba o preužitku prikriva darilno pogodbo, namreč ni dovolj ugotovitev, da je pogodba o preužitku navidezna, temveč je treba dokazati tudi, katera pogodba se skriva za pogodbo o preužitku. V praksi se mi zdi najbolj zanesljiv kriterij ocena možnosti izpolnitve navidezne pogodbe. Z drugimi besedami: treba bi bilo ugotoviti, ali bi dolžnik (na primer kupec, prevzemnik, preživljalec) lahko izpolnil pogodbene obveznosti, ki so predmet navidezne pogodbe. Če je na primer kupec nepremičnine kreditno nesposoben oziroma mu njegovi prihodki ne omogočajo nakupa, se je treba utemeljeno vprašati, od kod mu potemtakem denarna sredstva za takšen nakup. Če se temu doda, da je v takšnih primerih plačilo izvedeno z izročitvijo (večje količine) gotovine, se sumi navideznosti prodaje le še stopnjujejo.

Zagotovo je v praksi najbolj pogost primer relativne simulacije situacija, kadar pogodbenika v pogodbi navedeta kupnino, ki je drugačna (nižja ali višja) od resnične kupnine. Kadar pogodbenika prikažeta kupnino, ki je nižja od dejanske, to najpogosteje izvajata z namenom izigravanja davčnih obveznosti; v višjih kupninah od dejanskih se pogosto skriva napihovanje bilanc in pranje denarja (mislimo na primer na drage prestope nogometašev v poklicnem nogometu, ki pa nikoli ne igrajo na kakšni tekmi ali le redko).

Primeri relativne simulacije se ne izčrpajo v navideznosti predmeta obveznosti in/ali kavze pogodbe, temveč gre včasih tudi za lažno navajanje stranskih elementov pogodbe (na primer, pogodbenika antedatirata pogodbo, postavita rok ali pogoj, ki ga v resnici ni).

Posebna oblika relativne simulacije je simulacija pogodbenika: kot imetnico pravic in obveznosti pogodbenih razmerij pogodbenika prikažeta neko tretjo osebo (slamnati mož), dejanski pogodbenik pa se skriva v posojevalcu imena.² Subjektivna simulacija se izvaja, kadar se dejanski pogodbenik navzven noče prikazati kot imetnik pravic iz pogodbe ali, kar je pogosteje, kadar ne sme biti pogodbena stranka (na primer zaradi konkurenčne klavzule, zaradi statusa javnega funkcionarja).

Včasih je simuliranje izvedeno tako prepričljivo in prefinjeno, da uspeta pogodbenika premagati tudi šibke točke te pravne operacije. Takšen je primer navidezne izpolnitve ali izpolnitve ad pompam.³ Tu ni navidezna le pogodba, temveč je že sama izpolnitev pogodbene obveznosti zgolj fiktivna (pri navidezni prodajni pogodbi kupec celo nakaže kupnino, ki mu je kasneje vrnjena). Dejstvo, da je prišlo do izpolnitve, v ničemer ne posega v strukturo in pravno naravo simulacije, saj je celotna predstava namenjena zgolj temu, da se tretje osebe spravi v zmoto.

¹ Za materialnopravne in procesnopravne vidike simulacije glej Varanelli, L.: Pogodbeno pravo III. Patologija pogodbe (prvi del), Ljubljana, 2017, str. 323‒376; S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij – Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, I. knjiga, Ljubljana, 1984, str. 270.

² Prim. Ogrizek, D.: Prodajna pogodba z navideznim kupcem, Pravosodni bilten, 1-2/1988, str. 56; Varanelli, L.: Pogodbeno pravo, op. cit., str. 334‒339.

³ O tem Varanelli, L., Pogodbeno pravo, op. cit., str. 328.