TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe v II. točki izreka delno spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v rok 15 dni plačati znesek 192,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2018 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 49.496,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

- od zneska 422,14 EUR od 1. 11. 2017 dalje,

- od zneska 341,76 EUR od 1. 12. 2017 dalje,

- od zenska 336,67 EUR od 1. 1. 2018 dalje,

- od zneska 261,00 EUR od 1. 2. 2018 dalje,

- od zneska 345,98 EUR od 1. 3. 2018 dalje,

- od zneska 317,90 EUR od 1. 4. 2018 dalje,

- od zneska 329,41 EUR od 1. 5. 2018 dalje,

- od zneska 329,41 EUR od 1. 6. 2018 dalje,

- od zneska 329,41 EUR od 1. 7. 2018 dalje,

- od zneska 329,41 EUR od 1. 8. 2018 dalje,

- od zneska 329,67 EUR od 1. 9. 2018 dalje,

- od zneska 71,84 EUR od 1. 10. 2018 dalje,

- od zneska 15.672,00 EUR od 6. 10. 2018 dalje,

- od vsakokratnega zneska 84,00 EUR od vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 10. 2008 zadnji pa 1. 10. 2018,

- od zneska 8.000,00 EUR od 6. 8. 2021 dalje.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil odsoten zaradi bolniškega staleža, koriščenja ur in izrabe letnega dopusta), tožnik pa kljub izrecnemu opozorilu toženke ni določno navedel, na katere dneve je prišel prej na delo oziroma na katere dneve naj bi opravil zatrjevane nadure, zato zahtevek iz tega naslova niti ni ustrezno substanciran.