TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožbe obdolžene M. P. K. in ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženih S. K. in M. P. K. se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se na novo odloči:

Zoper obdolženega S. K. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi)

in

obdolženo M. P. K. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi)

se po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi za uslugo, ki sta jo nekomu storila, zase zagotovila očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da sta izrabila njegovo stisko in slabo premoženjsko stanje, na ta način, da sta med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010 v M. od J. G. kot pogoj, da S. K. poplača G. dolgove do družbe S., d. d. in do R. S., zahtevala, da zastavi svojo nepremičnino za zavarovanje kredita v višini 72.000,00 EUR, ki ga bo za njiju najel I. K., kateri je po njunih navodilih 24. 11. 2010 z N., d. d. sklenil kreditno pogodbo št. 2**********, J. G. pa je v stiski na to pristal, saj zaradi nizkih dohodkov in zadolženosti ni bil kreditno sposoben, je pa nujno potreboval denarna sredstva za poplačilo svojih dolgov do družbe S., d. d. in do R. S. in je zato 24. 11. 2010 podpisal pogodbo o zastavi nepremičnin št. 222/-2********** ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, s čimer je v zavarovanje kredita po zgoraj navedeni kreditni pogodbi zastavil svojo nepremičnino vl. št. XY k. o. – stanovanje št., S. K. pa je poplačal dolg J. G. do družbe S., d. d. in R. S. v skupni višini 10.451,52 EUR, razliko prejetih kreditnih sredstev v višini 61.548,48 EUR pa sta si M. P. K. in S. K. zadržala, pri čemer sta po kreditni pogodbi odplačala zgolj znesek 5.498,28 EUR, preostalih obrokov pa nista plačala in takšnega namena že ob sklenitvi pogodb nista imela, zaradi česar je N., d. d. za neplačani kredit bremenila J. G. in uveljavljala zavarovanje kredita z izvršbo na njegovo stanovanje,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje oderuštva iz 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obdolženca naj bi obravnavano kaznivo dejanje storila med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010, kar pomeni, da bi glede na 10-letni zastaralni rok zastaranje pregona kaznivega dejanja nastopilo 24. 11. 2020. Zastaranje pa tedaj, in tudi ne ob izreku prvostopenjske sodbe, še ni nastopilo. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni. Pritožbeno sodišče pa je skladno s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 ugotovilo še drugi razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, in sicer nedosegljivost obdolženega S. K. za sodišče. Razpis iskanja obdolženca v Republiki Sloveniji in tujini, ki ga je moralo odrediti sodišče, da je lahko nadaljevalo postopek, potem ko je brez uspeha uporabilo vse druge možnosti za vročitev obtožnice, je po oceni pritožbenega sodišča tista okoliščina iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katere zaradi nedosegljivosti obdolženca za sodišče zastaranje kazenskega pregona ni teklo.