TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba Društva za okolje, družbo, naravo in zdravje A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 832/2002-3 z dne 17. 1. 2003 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča št. U 1291/2001-29 z dne 24. 4. 2002 se ne sprejme.

Člen 22 Ustave v povezavi s 23. členom Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo njegovih pravic in ne pravic tretjih. Že iz Ustave torej izhaja, da ta pravica pripada le tistemu, ki je v postopku procesno legitimiran. Namen procesne legitimacije je opredeliti prave stranke postopka oziroma določiti, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik. To je temeljna procesna predpostavka in pogoj za dopustnost meritorne odločitve v sodnem postopku. To je torej pravica do postopka in do meritorne odločitve. Ta pravica ni splošna, kot to zmotno meni pritožnik, ko se pavšalno sklicuje na pravico vsakogar do svobodnega združevanja (drugi odstavek 42. člena Ustave) in v zvezi s tem na varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter tudi na uresničevanje in omejevanje pravic (15. člen Ustave). Ta pravica ne pripada vsakomur, nasprotno, odvisna je od določenih, točno individualiziranih okoliščin, ki so predpostavke tožbe oziroma predpostavke pravice do tožbe. Če ta pogoj procesne narave ni izpolnjen, ni pravice do tožbe, tožba je nedopustna in sodišče v sporu meritorno ne odloča. Odločitev o tem, ali je pravica do tožbe obstaja ali ne, je torej odvisna izključno od procesnih razlogov in nima zveze z njeno materialnopravno utemeljenostjo. Ko je to procesno vprašanje rešeno, pa je vsebina meritorne odločitve odvisna izključno od materialnega prava. Zato so neutemeljeni očitki pritožnika, da bi morali sodišči njegove navedbe v tožbi oziroma pritožbi najprej obravnavati v sporu polne jurisdikcije in nanje odgovoriti, da bi lahko šele takrat odločili o njegovi aktivni tožbeni legitimaciji in sta zato kršili 6. člen EKČP.