TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati.

Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil.

Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremičnine, to pa je bilo šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku, kar pomeni, da zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel.

Vrednost nepremičnine je ocenjena glede na sedanje tržne razmere, saj ne gre za čisto denarno terjatev, temveč za odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo.