TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2748/2018/5 (1312-20) z dne 9. 1. 2019 odpravi.

Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika. Sodišče pa sodi, da za standard znatne nevarnosti pobega in s tem za pridržanje tožnika ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan s strani druge države članice EU.

Tožnikova izpovedba, v kateri je pojasnil, da na Hrvaško ne želi, saj ga bodo zgolj vrnili v Bosno in Hercegovino, kjer so razmere slabe, se ujema z izjavo, kot jo je zapisala toženka ob njegovem zaslišanju in s katero je pojasnil svoje ravnanje. Sodišče pa kot prepričljivo ocenjuje tudi njegovo izjavo, da na Hrvaškem, ko ga je ob prijetju obravnavala policija, ni sodeloval tolmač, po opravljeni registraciji pa so jih v večji skupini s policijskim vozilom pripeljali do meje z Bosno in Hercegovino in jih potem potiskali, dokler niso prešli meje, za azil pa tam ni zaprosil, glede na izpovedbe drugih migrantov, da jih že pred podajo prošnje vrnejo v Bosno in Hercegovino. Glede na navedeno sodišče ne sprejema naziranja toženke, da te okoliščine izkazujejo tožnikovo nesodelovanje v postopku.

Sodišče ne more mimo dejstva, ki izhaja iz podatkov v spisu, da je bil tožnik prijet v naselju Veščica, ki se nahaja tik za mejo s Hrvaško. Tako tožnikovo izpovedbo tudi v tem delu ocenjuje kot prepričljivo in ne sprejema dokazne ocene toženke, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zgolj zato, ker ga je policija našla in da je Slovenija zanj zgolj tranzitna država. Prav tako sodišče ne more šteti kot zadostno podlago za izrečen ukrep pridržanja okoliščino, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je ob odhodu iz Alžirije imel za ciljno državo Francijo, saj da tam živijo njegovi sorodniki.