TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. točki izreka in delu II. točke izreka, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015, potrdi.

V sodni praksi so učvrščena abstraktna merila, kdaj je delo policista nevarna dejavnost. Za takšno nevarnost gre, kadar opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Nevarnost lahko izvira bodisi iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem navkljub skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, bodisi iz posebnih okoliščin, v katerih je policist opravljal sicer nenevarno dejavnost. Iz ustaljene sodne prakse ne izhaja niti, da je policistova dejavnost povečano nevarna zgolj, kadar mu škodo povzroči neposredni agresivni upor kršitelja, niti, da je povečana nevarnost omejena le na nekatere policijske naloge (denimo intervencijo z uporabo prisilnih sredstev), med katerimi ne more biti kontrole prometa. Meja, ki loči običajna tveganja policista od dejavnosti s povečano nevarnostjo, je v obravnavanem presežena blago, a presežena je vendarle. Okoliščine, ki so v tožnikovo samo po sebi nenevarno kontroliranje cestnega prometa vnesle upoštevno mero neobvladljivosti in zato povečanega škodnega tveganja, so preplet naslednjega: (i) voznik kolesa z motorjem policistoma na njun znak ni ustavil, zato sta mu z vozilom sledila, ga prehitela in ga "zaustavila"; (ii) tožnik se je peš približal močno alkoholiziranemu vozniku, ki je sedel na sicer mirujočem, a še ne ugasnjenem 55 kg težkem kolesu z motorjem, stopil predenj in ga prijel za krmilo; (iii) tožnik tedaj ni vedel, ali bo voznik morda znova pobegnil ali pa namerava dati v nevtralno prestavo in vozilo "ustaviti"; (iv) močno alkoholizirani motorist se je z vozilom vred začel nagibati in tožnik ju je z držanjem krmila vozila zadrževal pred padcem ter si pri tem poškodoval palec na roki; (v) vse to se je dogajalo na klancu.

Sodnik izvedencu ne sme prepustiti ugotavljanja t. i. navadnih dejstev - tistih, za katerih spoznanje ni treba strokovnega znanja. In vprašanje, kaj je tožnik notranje doživljal in kako močno, je v izhodišču takšno. Izvedenec lahko sodišču pomaga s strokovnim pojasnilom, kakšen strah je glede na poškodbo in postopek zdravljenja hipotetično mogoče doživeti. Ne more in ne sme pa nadomestiti ugotavljanja sodišča o tem, ali se je tožnik resnično bal in kako močno. Če bi sodišče ugotavljanje preprostih dejstev, ki ne terjajo posebnih strokovnih znanj, prevalilo na izvedenca, bi s tem nanj v nasprotju z URS preneslo funkcijo sojenja