TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 22/2021 z dne 1. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 131/2019 z dne 6. 5. 2020 in sodbo Okrajnega sodišča v Velenju št. P 153/2018 z dne 14. 1. 2019 se zavrne.

Zahteva 22. člena Ustave, ki med drugim varuje pravico do izjave, katere predpogoj je pravica do informacije, je uporaba metode vročanja, ki zagotovi realno pričakovanje, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil in bo tako mogel uresničiti svojo pravico do sodelovanja in izjavljanja v sodnem postopku. V obravnavani zadevi so bile pritožniku z zakonito izvedeno nadomestno vročitvijo tožbe (s t. i. fikcijo vročitve) na naslov njegovega dejanskega (in ne le uradno prijavljenega) bivališča zagotovljene realne možnosti, da se pravočasno seznani s sodnim pisanjem in tako sodeluje v sodnem postopku. Povprečno skrbna stranka bi na podlagi prejema tipskega obvestila o prispelem pismu namreč lahko razumno sklepala, da je bilo pisanje, ker po poteku 15-dnevnega roka ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, vrnjeno sodišču (čeprav nima v splošnem neuporabnega hišnega predalčnika, ampak – po razumni oceni vročevalca – le za konkretno sodno pisanje premajhen hišni predalčnik). Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja med drugim zahteva, da sodišče v pravnem in dejanskem pogledu enake položaje enako obravnava. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja (četudi Vrhovnega sodišča) še ni mogoče šteti za kršitev te človekove pravice. Vrhovno sodišče mora imeti možnost odstopiti od svojega pravnega stališča, za katero meni, da je pravno zmotno, vendar mora v tem primeru vsebinsko obrazložiti razloge za spremembo stališča. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče utemeljilo, zakaj je odstopilo od svoje predhodne odločitve v identični zadevi. Drugačno vrednotenje posameznih meril presoje, ki so se izoblikovala v (ustavno)sodni presoji za primere razreševanja kolizije med pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico do časti in dobrega imena na drugi strani, senata Vrhovnega sodišča v deloma drugačni sestavi, ki terja posebej fino tehtanje vseh okoliščin primera, v tako mejni zadevi, kot je obravnavana, zato ne more pomeniti kršitve pritožnikove pravice do enakopravnega obravnavanja. Sicer pa je enako obravnavo v obeh zadevah s sprejemom ustavnih pritožb v obravnavo ter s poenotenjem stališč pritožniku zagotovilo Ustavno sodišče. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi navedlo ustrezne in zadostne razloge za svoje stališče, s katerim je potrdilo pravnomočno odločitev nižjih sodišč, da se mora pritožnikova pravica do svobode izražanja (iz prvega odstavka 39. člena Ustave) v okoliščinah tega primera umakniti pravici nasprotne udeleženke do časti in dobrega imena (iz 34. in 35. člena Ustave). Pritožnik namreč tudi po presoji Ustavnega sodišča ni izkazal, da bi imel za sporno žaljivo izjavo o nasprotni udeleženki zadostno podlago v dejstvih, pri čemer tudi ni utemeljen njegov očitek, da je njegova izjava deležna posebej visoke stopnje varstva že zaradi njegovega statusa opozicijskega poslanca samega po sebi oziroma zato, ker je šlo za izjavljanje na družbenem omrežju X. Ustavnopravno ustrezno je zato vrednotenje Vrhovnega sodišča, da je bila sporna izjava podana predvsem z namenom zaničevanja nasprotne udeleženke kot novinarke in ženske. Pritožnik je s sporno izjavo na prvi pogled sicer načel pomembno družbeno temo, vendar je to temo uporabil predvsem kot izgovor za osebni napad na nasprotno udeleženko, ki je pripravila kritičen prispevek o njegovi politični stranki, pri čemer ta njegova izjava glede na uporabljen sramotilni jezik in glede na pomanjkanje širšega vsebinskega konteksta ni mogla pomeniti argumentiranega prispevka k razpravi o sicer pomembni družbeni temi.