TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi) se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se ugotovi: da je Pogodba št. 000/2001 o poslovnem sodelovanju med pogodbenima strankama A., d.d. (sedaj B. d.d.) in S., d.o.o. z dne 19. 11. 2001 oziroma z dne 27. 11. 2001, nična in brez pravnega učinka;

- v VI. točki izreka pa tako, da se tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 39.611,52 EUR v 15 dneh od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

III. V ostalem se pritožba tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) povrniti njene pritožbene stroške v znesku 5.480,00 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe.

Kršitev dolžne skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja družbe sicer predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost poslovodstva (263. člen ZGD-1). Osnovna pomanjkljivost instituta odškodninske odgovornosti poslovodstva je, da temelji na (v teoriji in praksi) povsem napačni predpostavki, da je škodo, ki jo član uprave družbe (lahko) povzroči družbi, mogoče povrniti iz njegovega osebnega premoženja, oz. natančneje, na predpostavki, da sta družbi povzročena škoda in osebno premoženje člana uprave v relevantni korelaciji (v smislu, da večja, kot je škoda, ki jo je član uprave povzročil družbi, večje je njegovo premoženje-pri tem je seveda relevantno le premoženje, na katerega je v izvršbi mogoče poseči). Dejanske možnosti, da bi oškodovana družba na ta način nadomestila škodo, so tako praviloma v obratnem sorazmerju z višino nastale škode, kar je že samo po sebi paradoks. Druga pomanjkljivost tega instituta je, da ni usmerjen k bistvu, k škodnemu dejanju samemu, in torej omogoča absurdno situacijo, da mora družba še naprej izpolnjevati zanjo škodljivo pogodbo, (če gre za dolgoročno pogodbo ali pogodbo z zaporednimi obveznostmi), zakon pa ji omogoča, da po vsaki izpolnitvi vloži nov odškodninski zahtevek zoper člana uprave.

Zaradi kršitve dolžne skrbnosti člana uprave in njegove zvestobe družbi pri sklepanju pogodbe takšna pogodba praviloma ni nična. Hujša kršitev skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pri sklepanju (za družbo škodljive) pogodbe lahko pomeni tudi ničnost takšne pogodbe (86. člen OZ), če tudi ta (v posledici kršitve) huje krši moralna in etična načela, načelo vestnosti in poštenja, če družbi prizadeva občutno škodo, in če je sopogodbeniku bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da do sklenitve te pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti uprave prvega pogodbenika ne bi prišlo in/ali, če je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega premoženjsko korist, ki se je brez teh kršitev ne bi mogel nadejati.