TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1. Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (01. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A):
- do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (sedaj po 13,5 odstotni obrestni meri);
- od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A).

2. Enako velja tudi za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ oziroma drugi odstavek 189. člena ZOR).

3. Plačila na račun odškodnine se valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri (3. člen ZPOMZO) ali po dogovoru (372. člen OZ).

Obrazložitev:

Obravnavano načelno pravno mnenje spreminja obstoječo sodno prakso na področju obresti od določenih odškodninskih terjatev. Bistvena značilnost zdaj veljavne sodne prakse glede zamudnih obresti za odškodninske terjatve je, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je odškodnina odmerjena. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine pa upošteva sodišče tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Sodna praksa glede začetka teka zamudnih obresti se je v preteklosti spreminjala. V sredini 80 let je visoka inflacija porušila vrednostna razmerja in postavila sodišča pred težko nalogo, da pri sojenju v odškodninskih zadevah zagotovijo realno vrednost prisojenih odškodnin in s tem enako varstvo oškodovancem in odškodninskim zavezancem. Zakonodajalec je učinke visoke inflacije skušal omiliti s predpisi o zamudnih obrestih. Vendar s tem problemi v odškodninskih sporih niso bili rešeni. Obresti inflacije občasno niso dosegale, v določenih obdobjih pa so jo tudi presegale. Ker je prevladoval valorizacijski faktor, niso delovale v funkciji pravih zamudnih obresti. Zato je priznavanje zamudnih obresti v skladu z dotedanjo sodno prakso za čas od nastanka škode do sodbe izmaličilo učinke sodnih odločitev. Sodišča so glede na takšno stanje reagirala z oblikovanjem prakse, kakršna je uvodoma navedena in ki je bila potrjena in poenotena z načelnim stališčem skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča ter Vrhovnih sodišč republik in pokrajin z dne 29. maja 1987 v Bugojnu. Ta sodna praksa se je ohranila tudi po osamosvojitvi, torej ves čas uporabe ZOR v skladu s 4. členom UZITUL.

Spremenjene razmere zaradi zmanjšanja inflacije in zaradi ustalitve obrestne mere zahtevajo spremembo veljavne sodne prakse, sprememba predpisov pa to omogoča. Obligacijski zakonik je kot trajno rešitev uzakonil 8 odstotno obrestno mero za zamudne obresti (378. člen OZ) in znova uvedel tudi prenehanje obrestovanja, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (prepoved ultra alterum tantum - 376. člen OZ). Novelirani Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), ki se na podlagi tretjega odstavka 1061. člena v zvezi z drugim odstavkom 378. člena OZ do nadaljnjega še uporablja za zamudne obresti, je številčno ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Po tem zakonu znašajo prave zamudne obresti 13,5 odstotkov.

Pravna ureditev, uveljavljena s 1. januarjem 2002, ko sta začela veljati OZ in ZPOMZO-A, narekuje spremembo sodne prakse glede začetka teka zamudnih obresti, in sicer zaradi naslednjih razlogov:

Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost (299. člen OZ). Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico uveljavljati zamudne obresti od uveljavljane terjatve. Dosedanja sodna praksa ni priznavala zamudnih obresti za čas od postavitve zahtevka dalje, ker bi doslej veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo terjatve za ta čas. Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine pa zagotavlja že sojenje po cenah na dan sodne odločbe in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo podvajanje valorizacije, kar ni sprejemljivo. Na novo uveljavljena ureditev zamudnih obresti, ko ZPOMZO-A izrecno loči prave zamudne in valorizacijske obresti, omogoča, da se od uveljavitve tega zakona dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Veljavna zakonska ureditev zamudnih obresti torej omogoča spremembo sodne prakse, tako da se, če upnik tako zahteva, priznajo od nastanka zamude dalje na uveljavljano odškodninsko terjatev za nepremoženjsko škodo in za takoimenovane nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo zamudne obresti po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, ki je zdaj po 2. členu ZPOMZO-A 13,5 odstotka.

Načelno pravno mnenje v 1. točki se nanaša na denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in določa, da pripadajo oškodovancu za čas od nastanka zamude do dneva sodbe prve stopnje zamudne obresti po 13,5 odstotni obrestni meri, in to od 1. januarja 2002 dalje, če ni zamuda nastala kasneje, za čas od nastanka zamude do dneva sodbe prve stopnje; od prvega dne po dnevu sodbe dalje pa mu pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, določeni v 2. členu ZPOMZO-A. Datum 1. januar 2002 je določen zato, ker sta tega dne začela veljati OZ in ZPOMZO-A. OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8 odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano
valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1. januarja 2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. Zato je ta dan v načelnem mnenju predviden kot dan, po katerem se priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje.

Enako je določeno za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (tč. 2 načelnega mnenja).

Načelno pravno mnenje pod tč. 3 se nanaša na plačila na račun pri uveljavljanju odškodnin. Položaj upnika in dolžnika mora biti
uravnotesžen. Če se upnik in dolžnik pri plačilu na račun dogovorita za način valorizacije plačanega zneska, sodišče upošteva njun dogovor. Sicer pa je treba od 1. januarja 2002 upoštevati valorizacijo, ki jo predvideva ZPOMZO-A, to je temeljno obrestno mero iz 3. člena tega zakona. Uporaba tega pravnega mnenja bo stimulirala dolžnike k vsaj delni (ali po dolžnikovi presoji celotni) izpolnitvi obveznosti brez sodne prisile.