TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 78/2017-13 z dne 24. 5. 2017 se razveljavi glede zavrženja tožbe zoper 1. točko izreka sklepa Upravne enote Ptuj, št. 352-15/2016-3-(02003) z dne 29. 8. 2016, in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

EZ-1 veže uvedbo postopka razlastitve oz. obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist izključno na pogoj popolne zahteve za omejitev lastninske pravice, zato je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja javne koristi kot materialnopravnega pogoja za razlastitev. To tudi pomeni, da se v primeru omejitve lastninske pravice po EZ-1 pogoji za to ne ugotavljajo v dveh korakih kot po ZUreP-1, ampak vsi pogoji po uvedenem postopku, torej tudi obstoj javne koristi.

Sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 ni mogoče pripisati več kot le procesni pomen z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim ne odloča še o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. V takem primeru je treba za presojo dopustnosti tožbe zoper sklep o uvedbi postopka uporabiti določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj EZ-1 ne določa, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor.

Izrek sklepa o uvedbi postopka, izdanega na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1, v katerem je že ugotovljen obstoj javne koristi, ta sklep izenačuje z odločbo iz 100. člena ZUreP-1. Sodišče bi zato moralo v tem delu vloženo tožbo obravnavati kot tožbo zoper upravni akt. Ob tem pa bi se postavilo nadaljnje vprašanje, to je, ali ima upravni organ v postopku omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist sploh pooblastilo za izdajanje tovrstnih ugotovitvenih aktov (vprašanje ničnosti).