TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Izpodbijani sodbi kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati, saj njena obrazložitev omogoča preizkus. Iz te obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je navedene stornacije prometa blaga izvajal revident kot poslovodja poslovalnice družbe, da blago v stornirani vrednosti ni bilo vrnjeno med zaloge in da zanj tudi ni bila položena gotovina v blagajno in da je torej prišlo do povečanja revidentovega premoženja na račun pravne osebe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo še, da niti izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bilo blago, katerega prodaja je bila stornirana, tudi dejansko vrnjeno, priče, katerih zaslišanje je predlagal revident sam, pa so izpovedale, da njim ni bilo odpremljeno. Sodišče je torej pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je revident prejel premoženjsko korist in tudi, zakaj izvedeni dokazi te ugotovitve niso omajali.

Revizijske navedbe o nepravilnem vrednotenju izvedenih dokazov pa kažejo na to, da ne gre za očitano pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč za revidentovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ugotovljenim dejanskim stanjem. V dokazno oceno pa revizijsko sodišče v okviru svoje presoje ne posega (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Dokazna ocena namreč ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb ZUS-1.